Evropska poslanka Romana Tomc (SDS/EPP) si je že v naslovu zadnjega zapisa na svojem blogu zastavila vprašanje: Bi morala vlada tudi za obisk kulturnih prireditev izdati bone?.
Če prav razumem go. Tomc, je vprašanje v vsakem primeru retorično: seveda ne, če gre za produkcijo »kulturnikov, ki so žalitev za slovensko kulturo« oz. »ustvarjalcev, ki mislijo, da mora država financirati vsako njihovo izražanje, čeprav prav nikogar ne zanima« — in seveda ja, če gre za produkcijo »tistih, ki bi [si] resnično zaslužili podporo in priznanje za njihov prispevek k slovenski kulturi«.
Bistroumni nesmisel
Če bi vlada državljanom slučajno res podeljevala vavčerje za kulturne prireditve (in druge izdelke in storitve), potem bi po logiki Romane Tomc — in po njenih ali vsaj njenim podobnih kriterijih — morala vnaprej določiti, kdo in kaj si to zasluži, in domnevno neprimerne ustvarjalce in produkcijo izločiti.
S tako rekoč helikopterskimi boni je smiselno ali celo mogoče reševati samo tisto gospodarsko panogo, ki deluje na kolikor-toliko razvitem in obsežnem trgu, torej v nekih dovolj trdno dogovorjenih in smiselnih konkurenčnih pogojih, po možnosti pa tudi v statističnih razmerah, ki vsaj od daleč spominjajo na ekonomijo obsega.
Kdaj in kje boni delujejo
Kakorkoli, marsikdo se je že poigraval z mislijo, da bi vlada tudi kulturo morala podpreti z boni. Verjetno še največ kulturniki sami.
Mnogim kulturnikom in umetnikom — tako posameznikom kot ustanovam, morda celo večini —, vavčerji sploh ne bi pomagali ali kvečjemu zanemarljivo. Ker kulturniki in umetniki niso na trgu na enak način kot drugi gospodarski subjekti, niti niso znotraj svoje panoge na enak način na trgu. Kolikor so kulturniki in umetniki na trgu, so na razdelilnem trgu proračunskega denarja. Zato v bistvu konkurirajo sami sebi.
S tako rekoč helikopterskimi boni je smiselno ali celo mogoče reševati samo tisto gospodarsko panogo, ki deluje na kolikor-toliko razvitem in obsežnem trgu, torej v nekih dovolj trdno dogovorjenih in smiselnih konkurenčnih pogojih, po možnosti pa tudi v statističnih razmerah, ki vsaj od daleč spominjajo na ekonomijo obsega.
Če prav razumem go. Tomc, je vprašanje v vsakem primeru retorično: seveda ne, če gre za produkcijo »kulturnikov, ki so žalitev za slovensko kulturo« — in seveda ja, če gre za produkcijo »tistih, ki bi [si] resnično zaslužili podporo in priznanje za njihov prispevek k slovenski kulturi«.
Vik in krik
Odločitev vlade, da pomaga z boni prav turizmu — vsaj »nastanitvenim dejavnostim«, če že ne »dejavnosti strežbe jedi in pijač«, kar bi po mojem tudi morala —, je zato smiselna ne samo zaradi velikostnega razreda te panoge znotraj narodnega gospodarstva, temveč tudi zaradi znatnih multiplikacijskih učinkov. Ti bi bili v primeru bonov za kulturo bistveno manjši in bi nazadnje izpadli kot samo še ena oblika socialnih transferjev.
Če bi država delila bone za neko obliko kulture, bi bili po mojem še najbolj smiselni za nakupe knjig. Pri tem bi nastal vik in krik, ker bi ljudje pokupili bistveno več pofla kot pa kvalitetne literature, in bi verjetno kupovali tudi tuje, prevedene avtorje, ne samo slovenskih. Seveda pa marsikomu tudi ne bi bilo prav, če bi država posegla v svobodo izbire z diskriminiranjem določenih knjig.
Tudi v tem je prednost turizma pred kulturo. Ker je kljub cenovni in tipski različnosti znotraj istega, za nikogar problematičnega spektra.