Kompleksen problem
Z vrednotenjem znanja ni nič narobe. Izobraževalne ustanove rabijo merljive indikatorje. Tudi šolajoči se rabijo povratno informacijo o svojem znanju. Toda skrb vzbujajoče je dejstvo, da otroci in mladina in njihovi starši doživljajo konec šolskega leta vse težje in težje.
Srhljiva je misel, da se je v zadnjih letih izrazito povečalo število urgentnih napotitev na pedopsihiatrijo. Napotitve na pedopsihitarijo so v zadnjih letih v porastu, še posebej v pomladnih mesecih.
Posploševati sicer ni mogoče. Za povečanje duševnih težav tudi ni mogoče kriviti samo kovida. Problem je bolj kompleksen.
Šolski sistem odraža družbena pričakovanja. Mediji zrcalijo vrednote. Starši pa nasedajo pričakovanjem, ki bi jih njihov otrok moral izpolnjevati, da bo v družbi sprejet.
Težko se sprijaznim z dejstvom, da kot družba prisegamo na “prave” vrednote — torej trud, delo, vztrajnost, spoštovanje, solidarnost … —, po drugi strani pa nobene od njih ne najdem v spričevalu.
V kontekstu ocen
Tekma za ocene kot edino zveličavno merilo uspeha v naših šolah se začne že zgodaj v osnovni šoli, ko učitelji sledijo samo tem kazalnikom. Učenci veljajo za “boljše” ali “slabše” samo v kontekstu ocen, ki jih dobijo.
Najpomembnejša vloga pa pripada staršem, ki svoje zadovoljstvo z otrokom izražajo predvsem na osnovi ocen. Še dva tedna nas ločita od časa, ko bodo starši na družbenih omrežjih začeli objavljati odlične zaključne ocene v spričevalih. Pa ne svojih, ampak v spričevalih otrok. (Svojih danes ne bi upali razkazovati.) Boj za ocene je očitno skupen boj družinskih članov. Tako kot so domače naloge že zgodaj v osnovni šoli družinski projekti.
Materialna nagrada
Sredi te bitke bitke za ocene in šolski uspeh sem v teh dneh slišala radijski oglas, ki je starše nagovarjal, naj ob koncu šolskega leta kupijo otrokom nekaj vrednega, če so uspešno zaključili šolsko leto. Očitno je postalo sprejemljivo oglaševati materialne nagrade za šolski uspeh.
Težko se sprijaznim z dejstvom, da kot družba prisegamo na “prave” vrednote — torej trud, delo, vztrajnost, spoštovanje, solidarnost … —, po drugi strani pa nobene od njih ne najdem v spričevalu.
V tujini ni istih vatlov, standardov, ki jih mora dosegati vsak učenec na vseh področjih. Stremijo k temu, da ga učijo za najvišje standarde na tistem področju, na katerem mu gre najbolje. Nismo vsi enaki. Vsak ima svoje talente
Do neke mere je ocena pri predmetu lahko tudi ocena za trud, ki ga je izkazal šolar — toda v glavnem je namenjena predvsem ocenjevanju znanja oz. doseganju pričakovanih standardov.
Vsak s svojimi talenti
Ne bi rada hvalila zasebnih šol v tujini, toda priznati moram, da sem bila navdušena, ko sem ugotovila, da ima vsak učenec svojo domačo nalogo — ker so učitelji hoteli prepoznati otrokov talent za določeno področje. V tujini ni istih vatlov, standardov, ki jih mora dosegati vsak učenec na vseh področjih. Stremijo k temu, da ga učijo za najvišje standarde na tistem področju, na katerem mu gre najbolje. Cilj šolanja ni ta, da učenci ob koncu triade znajo pri vseh predmetih enako, ampak da razvijajo svoja močna področja. Nismo vsi enaki. Vsak ima svoje talente. Pri nas pa je edini cilj šolanja ocenjevanje enotnega znanja, torej doseganja standardov.
Ukinitev ocene za vedenje se je mnogim zdela nesmiselna. Tudi sama mislim, da je bilo to dobro, saj je šlo za ocenjevanje sprejemanja vrednot, ki v medsebojnih odnosih res štejejo. Na fakultetah to težko ocenjujemo, saj so študentje že izgrajene osebnosti. Žal pa za vrednote ni prostora v redovalnici niti na primarni in sekundarni ravni izobraževanja. Pa ne samo tam. Pogosto se nam ne zdijo pomembne niti v družini.