Harro je bil kot izdajatelj kulturne revije Der Gegner aretiran že leta 1933. Od zapora (in mučenja) naprej Harro snuje upor. Ko leta 1934 spozna Libertas iz stare plemiške družine, to srečanje ni usodno le za njiju. Postopoma zraste odporniško omrežje — Die Rote Kapelle, kot jih imenuje Hitlerjeva obveščevalna služba —, ki se zoperstavi nacističnemu nasilju, podpira preganjane Jude in politične nasprotnike Tretjega rajha, distribuira letake in izvede spektakularno akcijo lepljenja lepakov. Med več kot sto petdesetimi člani so delavci, uradniki, intelektualci, umetniki. Staro in mlado.
Poleti in jeseni leta 1942 sta bila Harro in Libertas aretirana in na isti dan usmrčena. Knjiga je izšla pri Mladinski knjigi.
Norman Ohler: Harro in Libertas
Načrtovana akcija je tako spektakularna kot tvegana, zato nekateri prijatelji niso pripravljeni sodelovati, na primer Günther Weisenborn. Tudi v stanovanju Fritza Thiela v zadnji minuti vzniknejo kritike. Tveganje, da jih odkrijejo, je preprosto preveliko, meni šestindvajsetletna študentka Ursula Goetze iz Rittmeistrovega kroga in predlaga, da vse odpovejo. V tem trenutku vstopi Harro, ki zaradi Stelle zamuja, še vedno je v uniformi. Takoj začuti, da bi se vzdušje v prostoru lahko obrnilo. Zdaj je njegova naloga, da razprši vse dvome. Po njegovem mnenju bi bilo usodno tik pred štartnim strelom potegniti ročno zavoro, saj bi jim to vzelo zagon za nadaljnje akcije. Poleg tega je vse pripravljeno, lepaki že razdeljeni. V trenutku se v njem prebudi želja, da bi sodelavce prepričal, veselje do besednih bitk, do energične izmenjave mnenj. Zdaj pride pri Harru na dan tista značajska poteza “določenega fanatizma pri organiziranju stvari, ki me zadevajo”, o kateri je enkrat pisal mami. Zdi se mu pomembno, da zdaj kljub nevarnostim ne stisnejo repa med noge, pojasnjuje s prirojeno avtoriteto, čeprav marsikdo meni, da je politični domet akcije majhen. Berlinčanom morajo posredovati občutek, da so sile v notranjosti pripravljene. Da odpor je. Če danes ničesar ne storijo, ne bodo nikoli več. S pogledom potuje po prijateljih. Nihče mu ne ugovarja, tudi Ursula Goetze ne.
Ura je malo pred deseto zvečer. V bližnjem Femina-Palastu je še vedno živahno, skozi odprta okna se sliši delčke popevke. “Nad strehami velikega mesta te najde moja pesem zdaj, kliče k meni te nazaj, ker imam te rad.” Tam se raje zabavajo, kot da bi svoje življenje tvegali v boju proti diktaturi. Harro nekaj ur pozneje pod dolgim vojaškim plaščem drži svojo službeno pištolo, Haenel Schmeisser 6,35 mm, pripravljeno na strel. V Berlinu je dobrih deset stopinj, Ku’damm je potopljen v igro luči in sence, z več sence kot luči. Mesto se skriva pred sovražniki na nebu in je zatemnjeno, kot vsako noč od začetka vojne.
Pred Harrom hodi Maria Terwiel. Njena pričeska se je zlila s senco stavbe iz začetkov nemškega cesarstva nasproti spominske cerkve cesarja Viljema. Skozi vhod enega od varietejev se valijo obiskovalci pozne predstave. Ob Marii je Fritz Thiel, držita se pod roko in gresta proti dovozu v neko hišo. Fritz jo objame, se z obrazom približa njenemu, seže v žep plašča in izvleče lepak. Povsod mimoidoči. Če bi par vzbudil pozornost, bo Harro ustrelil v zrak in pozornost preusmeril nase. Ali medtem, ko opazuje zaigran ljubezenski prizor, misli na Stello Mahlberg? Libertas je pri Güntherju Weisenbornu pustil veliko svobode, poleg tega ji je bil do zdaj vedno zvest. Zato nima slabe vesti, temveč si mora priznati, da uživa v spremembi, s Stello, žensko z lepim imenom, visokimi ličnicami, vranje črnimi lasmi. Harro gleda skozi temo. Fritzeve ustnice so zdaj tik ob Mariinih, roke ji je položil okrog ramen.
Stalna razstava: Naci-paradiž. Vojna, lakota, laži, gestapo. Kako dolgo še?
To noč je na poti osem parov. Naslanjajo se na postajališča, ulične svetilke, oglasne stebre, drevesa, se objemajo in poljubljajo, kot v filmu, kot v kakšni pesmi Lale Andersen, in lepijo Naci-paradiž plakate. Pokrivajo štiri dele širšega Berlina.
Na Ku’dammu sta dva para, ker so tam premierni kinematografi in tako se bodo ljudje na poti domov imeli o čem pogovarjati. Sodeluje tudi devetnajstletni visokofrekvenčni mehanik Helmut Marquart, ki krasi izključno vitrine ekskluzivnih trgovin. Dejansko zaljubljena in poročena Hilde in Hans Coppi, ki pričakujeta otroka, se najprej odpravita v Moabit, nato pa v Wedding, kjer ljudje še hodijo po vodo k črpalki v cestnem jarku in za odprtimi okni delavci sedijo in jedo, pijejo, kadijo. Ko uspešno polepita vse lepake, se z motorjem, Hilde v sedežu za sopotnika, vrneta v Borsigwalde v svojo leseno hišo. Tam se spet poljubljata in Hans Coppi ljubeče boža ženin zaobljeni trebuh. Lepita tudi Elisabeth in Kurt Schumacher. Pa Ursula Goetze, ki je odrasla v komunističnem mladinskem gibanju in ima solidarnost za nekaj samoumevnega, se zdaj odločno odpravi na pot. Svojemu fantu, romanistu Wernerju Kraussu, od doma po telefonu sporoči, da bo kljub pomislekom sodelovala. Navsezadnje so se kot skupina tako odločili. “Sami ti nikakor ne dovolim iti,” odvrne Kraus, čeprav mu je zadeva zelo odveč. Koliko nujnega je nameraval ta večer napisati! Po drugi strani pa je vedno za avanturistične nočne izlete s petnajst let mlajšo Ursulo: “Pridem pote.”
Kmalu po enajsti uri zvečer pride naravnost iz vojašnice v njeno štirisobno stanovanje, še bolj bled kot sicer. “Fritz mi je ponudil, da bi s sabo vzela pištolo,” mu Ursula pove v pozdrav. Vendar jo je odklonila. O vsem ostalem se lahko vendar pomenita po poti. Preden se odpravita, si na načrtu mesta ogledata, kako bi najbolje prišla do ceste Sachsendamm, območja, ki ga morata polepiti, ker gre zjutraj tam mimo veliko delavcev in bodo lahko prebrali lepake.
{opomba}201853{/opomba}