Sicer še vedno ne verjamem, da bi Aleksander Čeferin bil tako nor, da bi se spustil v politiko — ker kaj pa mu je tega treba —, ampak vseeno mi dovolite, da se po dolgem času pozabavam s fenomenom tako imenovanih novih obrazov.
Pa še disclaimer: čeprav ne jemljem resno Maje Kim Il-Sunčič, me je do razmišljanja o morebitnem angažmaju predsednika UEFA pripravila prav ona s kolumno, ki jo je pravkar izumila v Reporterju.
Bizarnost njene argumentacije je poudarek na domnevni dvoličnosti in desperatnosti levice in mainstream medijev, ki da se bi v iskanju prominentnega in privlačnega, a neomadeževanega, nekompromitiranega politika sprijaznili celo s človekom, ki na mesec baje zasluži toliko kot njegov eventualni volilec s povprečno plačo v ne več ne manj kot šestih letih.

Ker favšija?

Prva kruta pomota je v domnevi, da ljudstvu samemu ne bi bilo všeč, če bi jih vodil politik, ki zasluži toliko več od njih samih. Ker favšija.

Nehajte nakladati

Drugi nesporazum pa je po mojem politična percepcija Aleksandra Čeferina samega.
Tistim, ki Čeferina snubijo, Sunčička (in desničarji nasploh) očitajo, da se levičarjem ne spodobi iz tega ali onega razloga promovirati bogatega človeka. Ker da se deklarativno zavzemajo za enakost in enakopravnost — tudi materialno — in za socialno pravičnost, po drugi strani pa potem na lepem na vse skupaj pozabijo, če se jim obeta korist in doseganje ciljev. Kot da je Čeferin nekakšen simbol krivičnega socialnega razslojevanja.
To je skoraj res. Salonskim socialistom se to ne spodobi. Niti nimajo ne vem kakšnega razloga za naklonjenost Aleksandru Čeferinu. Ker razen s tem, da je imel nekaj pametnih in pronicljivih povedati na račun aktualne vade, se Čeferin zagotovo še ni mogel prikupiti levičarjem.
Toda to velja tudi obratno in na drugi strani. Desničarjev ali vljudneje rečeno konservativcev so polna usta pravičnega in neizbežnega socialnega razslojevanja, zaslugarstva in meritornosti, uspešnosti in pridnosti in prizadevnosti, podjetnosti. Zato bi v bistvu morali biti nad Čeferinom naravnost navdušeni. Zanje bi moral biti zgled in model v svojem fahu kot kakšen Boscarol ali Akrapovič.
Pa seveda ni, ker je povedal par krepkih na račun te vlade.
Tako da mi takoj zdaj nehajte nakladati o morali.

S kom bi Čeferin vladal?

Recimo torej, da se nek generični Čeferin odloči, da bo vstopil v politiko. Kaj bo naredil? Bo ustanovil stranko? Jo poimenoval po sebi? Kako dolg bo njegov oz. njen rok trajanja? Tolikšen kot Šarčev ali Cerarjev?
Recimo, da mu rata dobiti toliko poslancev kot Cerarju pred šestimi leti. S kom bo vladal? S Šarcem, Fajonovo, Bratuškovo? Džizs! S Ptujčanko ali Olimčanom verjetno ne … Ali pač? 
Recimo, da naredi veliko koalicijo ali celo vlado narodne enotnosti — in da z vseh vetrov in neglede na stranko pobere najboljše ministre za karkoli iz polpretekle zgodovine zadnjih vlad.
Morda pa se Čeferina — če bi ga že imeli tako radi — niti ne bi prijela zamera, če bi se povezal z Janšo? Da bi ga recimo vzel v vlado pod pogojem, da mu Janša sveto obljubi, da ne on ne njegova SDS falanga nikoli več ne bodo nikogar zmerjali na Twitterju.
Ali pa bi celo znal vladati s tako železno in obenem materinsko roko, da bi lahko bil s komerkoli v koaliciji, pa bi ga vsi samo ubogali?

To ni čarobna palčka

Dejstvo ostaja, da tako imenovani novi obrazi še nikoli niso bili tako zaželeni kot zdaj. Neglede na to, kako se bo Čeferin odločil. Novi obrazi so edina rešitev za slovensko politiko. Zato se vsake toliko kdo spomnijo, da bi bilo dobro koga najti — ali celo res koga najdejo.
Teoretično. To seveda ni čarobna palčka.
Po eni strani je dejstvo, da te desne vlade oz. koalicije — SDS, NSi, SMC in DeSUS — razen ortodoksnih fanov nihče več noče in ne more videti. Po drugi strani pa tudi levice nihče več noče in ne more videti — razen tistih, ki bi se sprijaznili s komerkoli, samo da se znebijo Janše.
Vlada in vladna koalicija sta totalno kompromitirani, brez vsakega zaupanja ali kaj šele naklonjenosti. Opozicija pa tudi. Zakaj bi pa kdo zaupal opoziciji ali ji bil naklonjen? Le kdo bi verjel, da bo spet vse super, ko se bodo zavihteli ali če bi se zavihteli nazaj na oblast?
Idealno bi bilo, če bi se na politični sceni pojavilo toliko novih obrazov, da bi jih bilo vsaj kakih 66 — za ustavno večino, recimo — izvoljenih v Državni zbor. Če ne kar vseh 88 voljenih. Da se enkrat za vselej znebimo obstoječih, ki jih ne moremo in nočemo več videti.