Četrtek ob 19:50. Avla Koloseja srednje polna, vrsta pred blagajnami še kar dolga. Ljudje v glavnem navaljujejo na Jokerja. Jaz in še kakšnih dvajset ljudi — kot se čez nekaj minut izkaže v dvorani z 260 sedeži — pa na novokomponirano slovensko partizanarico. Preboj. Posneto po resnični zgodbi. O bitki 15. marca 1945. Po knjigi Past na Menini planini, ki jo je napisal komandant enote, ki se je takrat prebila iz okupatorjevega obroča, danes 96-letni Franc Sever Franta.
Film dejansko ni tako zanič, kot bi človek pričakoval, ni pa vreden 6€ za vstopnico.
Preboj ni prispevek k slovenski kinematografiji, temveč je dobesedno borčevski hommage NOB. Če prav razumem, so hoteli današnjim generacijam dopovedati, kaj je to tovarištvo, kot so ga prakticirali pogumni partizani.

Sutjeska

Kinematografsko gledano se mi zdi bizarno, kako lahko pride nekomu na misel — razen preživelim udeležencem bitke —, da tričetrt stoletja pozneje posname (ali dá posneti) partizanski film. Ideja je vsaj toliko nenavadna kot to, da v Sloveniji nikoli — dokler je bil še kao čas — ni bil posnet noben velik partizanski spektakel tipa Bitka na Neretvi ali Sutjeska.
Med neko dolgočasno sekvenco me prešine spomin. Ko so nas v 5. razredu (če se prav spomnim) peljali s šolo gledat Sutjesko, bi se po vrnitvi iz kina morali z učiteljico pogovarjati o filmu. Pa se nismo. Ker je bila tršica popolnoma sesuta. Hodila je po razredu brez besed in s solznimi očmi, dokler ni šla iz razreda — rekoč, da ne more govoriti, ker je tako prizadeta.
Ful se tega spomnim. Bolj kot Richarda Burtona v vlogi Tita.

Ne navadna propaganda

To so bili seveda drugi časi. A partizanski filmi v dobri, stari Jugoslaviji — v Sloveniji pa še tem manj — niso bili navadna propaganda. Seveda so poveličevali narodno-osvobodilno epopejo ali če hočete politično, socialno revolucijo, pa prav tako kot Preboj tudi pogum in tovarištvo.
Toda čeprav so nas ti filmi (z nadaljevankami vred) ideološko indoktrinirali, so nas obenem kulturno vzgajali, nekateri celo fascinirali kot pristni, kreativni kulturni izdelki. Nekateri umetniški, nekateri za zabavo. Bili so namreč tudi razvedrilo, kratkočasje. Ne samo moralka. Partizanski žanr je bil legitimna, kompletna, transumetniška, vsestranska kulturna storitev znotraj kompaktnega ideološkega sistema.

Zeitgeist

Preboj pa je najbolj črno-belo propaganden partizanski film, kar sem jih kdajkoli videl. Ne morem verjeti, da je bil posnet leta 2019. Aja, ne. Takšen je ravno zato, ker je bil posnet leta 2019.
Partizansko izročilo — ki ga sicer še zdaleč ne dojemam kot za na smetišče zgodovine, da ne bo pomote — dandanes pač ni stvar kulturnega, kaj šele kinematografskega Zeitgeista. (No, razen če bi se te tematike lotil en tak slovenski Tarantino in vse skupaj dekonstruiral in/ali pervertiral.)
Partizanstvo je stvar političnega in politiziranega Zeitgeista — ergo kontradiktornega. Po eni strani Zeigeista, ki ga kot vedno aktualnega in poučnega promovira Zveza borcev, po drugi pa tudi Zeitgeista, na katerega se desničarji poserjejo, ker se jim zdi škodljiv in sramoten oz. vreden izbrisa ali vsaj pozabe.
Tako kot se mi zdita politično poveličevanje in celo že sámo komemoriranje partizanstva — spomnimo se samo vsakoletne rdeče evforije v Dražgošah in na Osankarici, pa po novem še na Ilovi gori in Menini, na čelu s Šarcem (ki vsaj ni pel Bandiere rosse) in Bratuškovo (ki jo je pela) — dandanes deplasirana, se mi zdi deplasirano tudi v nič devanje partizanstva kot domnevne rekomunizacijske taktike mitologiziranja »lovskih zgodb«, kot se izražajo desničarji.
Eni in drugi težijo. Naj že enkrat nehajo.

Spretna reklama

Ta nepomirljivi antagonizem — ki ga lahko samo pustimo stati, če ga hočemo zgladiti — pa tudi pomeni, da je dandanes kulturno nemogoče narediti vsaj normalen, če že ne dober partizanski film. Verjetno ga ne bi mogel posneti niti France Štiglic, bog mu daj mir, če omenim samo najbolj značilnega slovenskega avtorja. Ne preveč talentiran režiser pa še tem manj. In še tem manj po knjižni predlogi ne preveč talentiranega pisca.
Ponavljam: gre za najbolj ideološko indoktrinativen partizanski film, kar jih je bilo posnetih v zgodovini slovenske (in jugoslovanske) kinematografije. Idejno je na nivoju Filmskih novosti ali Obzornikov, ki so jih nekoč davno vrteli v kinu kot predfilm. Hvaležnemu in občudujočemu občinstvu v vednost.
Franta je brezhiben vojskovodja — ki ga Domen Valič sicer odlično odigra, to je že treba priznati —, borci so eni bolj požrtvovalni od drugih, »Švabci« pa ne znajo drugega kot rjoveti: »Schneller, Sie Hunde!« ali: »Los! Los! Los!« ali: »Verdammte Banditen!« Tu in tam kaka odtrgana noga ali razparan abdomen, sicer pa revija odločnih, spodbudnih, sočutnih, trpečih in srečnih, ponosnih in tragičnih pogledov. Vse je tako nedvoumno in monumentalno.
Film ni posnet nerodno. Zgleda kot spretna reklama za izdelke, storitve in vrednote iz leta 1945. 

Film, ki ni nikogar nič stal

Poleg Valiča je edini igralski minidosežek scena s pobesnelim generalom Rösenerjem (ki ga igra Rok Vihar), ko izve, da so se partizani prebili iz obroča. Žal pa je režiser zamudil priložnost, da bi iz tega naredil nepozaben prizor v stilu znamenitega mema z rajnim Brunom Ganzom v vlogi pobesnelega Hitlerja v Hirschbieglovem Der Untergangu.
A če nič drugega, Preboj se bo zapisal v zgodovino slovenske kinematografije kot film, ki ni nikogar nič stal. No, družbe ni nič stal. Nekaj je stal samo posameznike, ki so bili po svobodni volji in po svojih močeh pripravljeni prispevati nekaj denarja, celo samo drobiža.
SFC s tem nima hvala bogu nič. In čeprav Preboj zgleda kot igrana verzija oddaje Spomini — a veste, tiste (malo bolj gledljive in zanimive) protiuteži Možinovim Pričevalcem —, tudi TV Slovenija s tem nima nič.
To je dobro. Ker če bi bil to etabliran projekt, bi se lahko zamislili nad nazadovanjem slovenske kinematografije. Tako pa … — brez panike. Preboj je samo nepomembna subkultura.