Politična in medijska sfera — hote ali nehote vedno znova povezani — imata novo kost za glodanje: prispelo je nekaj svežega materiala za vročo temo »pritiskov na pravosodje« in »globoke države«.
Ljubiteljem naracijskih konstruktov o pritiskih je po herojskem sodniku Zvjezdanu Radonjiću morda rahlo nepričakovano padla v roke nova konspiratistična trofeja: mariborski tožilec Niko Pušnik je podal pisno prijavo, v kateri pojasnjuje, da so nanj izvajali in še vedno izvajajo pritisk. Nenehno mu tudi prisluškujejo, dodaja. In to Sova. In ne samo to, nekdo mu tudi sledi.
Razlog? Obveščevalna služba ga preganja, ker je zavrgel vrsto ovadb proti Francu Kanglerju.
Mediji zadovoljno predejo. Sploh kak Uroš Slak. Senzacija in šok sta zajamčena, imuna ni niti javna RTV. Danes se obeta tožilčevo zaslišanje pred parlamentarno komisijo (KNOVS), ki jo vodi Matej Tonin.

Da se mu kaj ne zgodi

Na enem od številnih Janševih paraportalov, ki brez kontrole in v tihem soglasju z oblastnim establišmentom in novinarsko srenjo politično zastrupljajo medijsko krajino, so v petek dali besedo Kanglerju: »Upam, da se temu tožilcu do torka ne bo kaj zgodilo na poti v Ljubljano!«
Do torka? Razen če bo tožilec na zaslišanje v prestolnico potoval kar štiri dni, lahko izjavo štejemo za nov lingvistično obarvan kanglerizem.
Nekdanji mariborski župan, sicer dvojni rekorder — v prejetih kazenskih ovadbah in nato še v uspešnem dokazovanju kronične nesposobnosti organov pregona — je lahko vedno bolj zadovoljen tudi sicer, ne samo zaradi Pušnikovih zavrnjenih ovadb.
Če smo se doslej spraševali, zakaj Kangler vodi proti policiji in tožilstvu s kar 22:0, smo s Pušnikovim pričevanjem o pritiskih najbrž bliže vsaj delni razlagi. Takšni, ki jo domači mediji spoštljivo in bogaboječe, najbrž v duhu lažne decentnosti v odnosu do institucij, posebej ne problematizirajo.
Ker so Janševi medijski sateliti po stari navadi pohiteli in javno objavili faksimile obtožb zadnjega promotorja zimzelene teze o krivosodju skozi besede novopečenega junaka njihove pravosodne kronike, lahko kar dobro presodimo, s kako tehtnimi dokazili operira mariborski tožilec. Naj jih nekaj podrobneje naštejem.

Impresiven selektiven izbor

Pušnik je kronološko opisal dogodke zadnjih nekaj let, s katerim bo še zadnjega dvomljivca prepričal, da mu Sova prisluškuje in sledi.
Spodnji izbor je selektiven. Navajam najbolj impresivne, pri čemer drugi ne zaostajajo veliko.
Sperma. — Pušnik je svoji sodelavki Kristini lani v šali dejal, da so njeni izpuščaji na obrazu verjetno posledica sperme — ker ima novega partnerja. Potem je »punca« (kot ji pravi) odklonila »kafe«. Rekla mu je, da ima prepoved. To ga je razhudilo. No, iz povedanega neizbežno sledi, da je skupno pitje kave preprečila Sova!
Košnja. — Tožilec se je peljal s kolesom v trgovino. Pa k njemu pristopi Rado, brat Silva Cvetka, in mu pove, da »tu še lahko kosim, pri bajti tak ne smem«. Ne, kontekst res ni pomemben. Tudi v skrajšani zgodbi ni nič takega, kar bi manjkalo — vendar je nesporno videti, da je prišlo do hudega pritiska na delo tožilca. Peklensko prisluškovanje obveščevalcev. Globoka država.
Aufcigar. — Ob neki priložnosti je staršem pri njih doma v šali povedal, da bi »usput« kupili sosedovo kmetijo. Kmet Franc Zapečnik ga je kasneje »v zvezi s tem napadel« in mu predočil, kaj da je slišal. Nesporno: Sova ne počiva in posledično zadaja strašne udarce neodvisnosti tožilcev.
Predsednik občinske SDS. — Pušnik se je udeležil piknika SDS v Ribnici. Predsednica regijske koordinacije te stranke mu je prenesla informacijo, da je bil on, Pušnik, predsednik občinske organizacije SDS. Ali je informacija točna, ne moremo razbrati. No, potem je bil iznenada vsega kriv sotožilec Moljk, ker mu je kasneje nekaj zabrusil.
Žarometi. — Ko je nekoč igral tenis, je s kolegi malce pokritiziral župana Srečka Geča, se odpeljal v Ribnico na bankomat, ko se mu na cesti od zadaj približa isti župan in mu sveti. Čisti dokaz, da nanj nenehno pritiskajo. In to s prižganimi lučmi.
Elisa. — Tožilec je nekomu na sedmini pojasnil, da je ime Elisa — kot je ime njegovi vnukinji — danes moderno. Vendar je nekaj dni pozneje prišla do njega snaha te osebe in mu razložila zmoto: to je staro, nikakor ne moderno ime. Obstaja kakšno bolj neposredno pričevanje, da Sova nenehno sledi in prisluškuje?
Gosaki. — Menda so v sorodstvu tožilca Gosaki bolj butasti kot Krušiči. Ker glej ga zlomka! Ko so se o tem pogovarjali pri njegovih starših, mu je je Jasna Krušič — kdorkoli že to je —, nekoč pozneje postregla s tem podatkom. Še en dokaz, da prisluškujejo Pušnikovim.

Nabito vprašanje

»Se še na tožilstvu izvaja pritisk na tožilca Nika Pušnika, ker je ustavil nekaj pregonov proti Francu Kanglerju?« je v večerni oddaji na Pop TV novinar Uroš Slak silil v generalnega državnega tožilca Draga Šketo — sicer tudi omenjenega (»obremenjenega«) v tožilčevi izpovedi.
Prislov »še« v novinarjevem vprašanju, ki izraža nadaljevanje trajanja ali obstajanja nečesa, pomensko sugerira dve možnosti: tožilstvo bodisi še naprej izvaja pritiske na Pušnika, ali pa jih več ne izvaja. Obe trditvi sta zmanipulirani. Vprašanje je zastavljeno na tako, da obe okrivita tožilstvo.
Zdi se, kot da je novinar zastavil »nabito« vprašanje (»loaded question«) — kot v klasičnem primeru logične zmote, v stavku »Si že nehal tepsti svojo ženo?« Če odgovorite z »da«, priznate, da ste jo tepli; če odgovorite z »ne«, pritrjujete, da jo še vedno tepete. Veste pa, da ne eno ne drugo ni res.
Vendar tokrat ni mogoče reči, da je novinar uporabil retorično manipulacijo, saj je verjetno zgolj reproduciral začetno tezo, kot je videti. In ta je bila: »Pušnik vztraja, da se je nanj izvajal in se še izvaja pritisk.« Vprašanje je verjetno zastavil po naključju, ne namenoma in najbrž ne zavedajoč se njegove dvoumnosti.
Šketa je nato mirno pojasnil: »Zoper omenjenega tožilca se nikdar niso izvajali pritiski in se tudi ne izvajajo.«

Hvaležni mediji

Blodnjavost Pušnikovega dokaznega gradiva jemljem za dovolj dobro evidenco nečesa drugega: ne gre za to, da nanj pritiskajo in da mu prisluškuje Sova, temveč za uporabnost konspiratizma in politične paranoje za potrebe medijev.
To je zelo enostavno sredstvo za večanje branosti, gledanosti, poslušanosti. Pri tem ne rabimo klasičnih fabulacij o Judih, prostozidarjih, kuščarjih in Iluminatih. Teorije zarot in paranoidni konstrukti težijo k senzaciji in se dobro prilegajo medijski naraciji. To je točka, kjer se medijska agenda ponavadi naravno in tako rekoč nevidno zlije s politično.
V danem primeru je podlaga za domače razmere standardna: prikriti komunizem je vir vsega zla, udbaši in sovaši ne počivajo.
Politiki uspešno in zvito uporabljajo psihopolitiko konspiratizma za doseganje praktičnih ciljev, to pa se prilega sodobnim medijskim trendom tabloidnosti in senzacionalizma. Če skozi medije nenehno poslušate in »konzumirate« fantastične konstrukte, ni presenetljivo, da v nenavadne povezave in skrite scenarije začnejo verjeti tudi uporabniki in množice. K temu dodajmo še namige, v katerih je Kangler mojster: tožilcu se na poti v Ljubljano lahko kaj zgodi.
Dovolj je pa tudi že to, da mediji, ki bi radi ohranili profesionalno distanco, v dani situaciji reproducirajo sicer pričakovano nevtralno shemo zgolj skozi poročanje in obveščanje, da obstajajo trditve o pritiskih, da bo tožilec nastopil v parlamentu. Čeprav se o tem ne želijo opredeliti, s tem že prispevajo svoje.

Nakar še varuh

Kakor da konspiratizma že v politiki in medijih ne bi bilo v prekomernih količinah, je lahkomiselno dovzetnost zanj zaznati tudi v povečani aktivnosti sedanjega varuha človekovih pravic Petra Svetine, ki je pozval vse pristojne, »da nemudoma ugotovijo, ali je v navedenem prišlo do nedopustnega poseganja v pravice vpletenih oziroma do zlorabe pooblastil«. In si s tem prislužil pričakovani retvit Janeza Janše.