Pred več kot desetletjem je prišel k meni sošolec z enega od mojih treh podiplomskih študijev in mi namignil, da bi na eni od slovenskih univerz radi ustanovili katedro za forenzično psihologijo oz. psihoanalizo. Dejal mi je, da me vidi zraven kot glavnega konceptualnega ideologa. Takoj sem bil za. Seveda pa sem si takoj premislil, ko je dodal, da bi jaz samo pripravil gradivo, leni akademiki z doktorati pa bi se pod moje delo podpisali. Tako je ostalo samo pri ideji. No, morda se zdaj na kaki univerzi na to temo kaj dogaja …
Vmes pa so se nam zgodili Silvo Plut, pa Avstrijcem Josef Fritzl in Wolfgang Přiklopil, pa Norvežanom Anders Breivik … Za vsakega od naštetih psihopatov sem nekaj napisal. Celo zelo veliko sem napisal. Na Norveško sem celo pisal, na več naslovov (v angleščini). Ne morem sicer reči, da so prvotno psihiatrično izvedensko mnenje — češ, da je Breivik bolan, torej psihotičen — spremenili zaradi mene, so ga pa pozneje razglasili za pravno gledano psihično normalnega in prištevnega, zato je bil maksimalno obsojen za poboje in druge zločine.
Breivik je bil popolnoma »normalen psihopat«. Plod ponesrečenega vpliva psihopatogenih staršev: matere na svoj način, (odsotnega) očeta pa na svoj način.

Da ne omenjam Šiškota …

Potem pa je na našo kriminalno sceno končno stopil Sebastien Abramov (ex-Sebastian Colarič) in »njegova« (umorjena) Sara Veber in »odžagana« Julija Adlešič. Karikirano rečeno so se mi kar sline začele cediti, ko sem spoznaval razsežnosti njegove psihopatologije.
No, tudi z Andrejem Šiškotom sem si omastio brkove, kot pravijo starobalkanci. Šiško sam je hudomušno priznal, da je v priporu tako rekoč vsak dan imel »moj« oz. »najin« Faktor za matinejo. V oddaji sem Šiškotu povedal skoraj vse, kar mu je potem očitalo sodišče (na tej in na tej povezavi). Pa tudi že prej, ko je najprej kandidiral za predsednika države in pozneje ustanovil štajersko Vardo, sem o njem veliko pisal.

Moje mnenje ne bo slišano

Po tem ko sem o odžagani Julijini roki že v Faktorju povedal bistvo, se je avgusta opogumil še Reporter in mi dal možnost, da sem se o aferi podrobno razgovorim. In s to številko Reporterja — torej z mojim intervjujem — je odvetnik nesrečne Julije Adlešič v nedavni obravnavi mahal na sodišču.
Takole je pisalo v Večeru:

»Odvetnik Grobelnik je danes med drugim predlagal, naj sodišče imenuje izvedenca psihoterapevtske stroke, ki bo ugotovil psihično stanje obtožene v času dogodka, ›saj psihiatri in psihologi niso zato dovolj usposobljeni za tovrstne ocene,‹ je menil odvetnik. Predlagal je zaslišanje psihoterapevta Romana Vodeba in tudi imenovanje novega izvedenca medicinske stroke, ki bo povedal nekaj o nastanku poškodbe Julije Adlešič in o načinu rehabilitacije po takšni poškodbi. Tožilec je obema predlogoma nasprotoval, saj je sodišče že v preiskavi obtoženki postavilo izvedenko psihiatrične stroke in izvedenca medicinske stroke. O predlaganih dokazih obrambe bo odločila sodnica.«

Ker pa nisem sodni izvedenec psihiatrične stroke, niti psihološke, moje mnenje seveda ne bo slišano.

Razgaliti in razkrinkati

Vem pa, da bi podrobno razložil kontekst Julijine odžagane roke in tudi smrti Sare Veber, če bi mi le dali dovolj časa. Ali drugače povedano: Abramova bi se dalo razgaliti in razkrinkati. Na tapeti bi bila njegova narcistična psihopatologija, predvsem v povezavi z (ne)moralnim razsojanjem in odsotnim Nadjazom. Znal bi jim suflirati celo protokol, po katerem bi se ga dalo zašiti.
Ampak naš sistem tega ne dovoli. Ovinkov in bližnjic pa si ne upajo delati, ker odgovorni ljudje (moški) nimajo razvitega postkonvencionalnega moralnega razsojanja. O ženskah v pravosodju pa se ne splača izgubljati besed.
Imam občutek, da med izvedenci in odvetniki in sodniki prednjačijo taki, ki so polni samega sebe in si ne upajo nikogar vprašati za drugo oz. dopolnilno mnenje. Že z zgolj logično-analitičnim sklepanjem bi se dalo v kriminalitetnih procesih marsikaj razvozlati in sprejeti pravične končne sodbe.

Še ena žrtev

Nedavno sem kot predavatelj sodeloval na nekem posvetu (v Strunjanu) na temo mladih s čustvenimi in vedenjskimi težavami ali motnjami. Vprašali so me, ali bi bil pripravljen sistemsko sodelovati pri določenih projektih, če bi me vodilni možje — torej Šarčevi ali Pahorjevi svetovalci — povprašali za moje mnenje oz. prosili za pomoč. Odgooril sem, da bi se pustil nagovoriti in zapeljati v sodelovanje. Dodal pa sem: »Pa ne zato, ker bi si to želel, temveč zato, ker je to moralno prav.« Ker res mislim, da bi vsak človek moral pomagati svoji državi — ali vsaj lokalni skupnosti —, če ocenjuje, da bi s svojim znanjem in sposobnostmi to zmogel.
Torej: ne bi se branil, če bi me kak sodni izvedenec psihiatrično-psihološke ali psihoterapevtske stroke ali tudi odvetnik vprašal, kaj si mislim in kako bi se jaz lotil reševanja tega zagatnega rebusa, imenovanega Sebastien Abramov.
Kaj pa Julija Adlešič?! Ah, ona je samo še ena od njegovih žrtev.