Vic tedna je bila izjava neimenovanega člana Domovinske lige, ki je podpredsednici DOM Luciji Šikovec Ušaj na reci in piši peturni, morda noćni sednici izvršilnega odbora zabrusil, da »ne sme« kandidirati za predsednico, »ker je ženska« — ker da bi to pomenilo »simbolno kastracijo« stranke, ki jo »lahko vodi samo alfa samec«.
To povzemam po Reporterju, ki citira reakcijo uboge, na podlagi spola diskriminirane LŠU.
Šokirana ženska še dodaja, da te moške šovinistične svinje »ni nihče prekinil« in da tudi hipotetični alfa samec predsednik Brščič — ki si namerava na jesenskem kongresu pustiti podaljšati mandat — tega grdega govorjenja »ni ustavil«:
»Stranka, ki se proklamira za protimuslimansko [in] govori o evropskih normah in evropski civilizaciji, zaničuje ženske. […] Iz SDS sem izstopila kot zagovornica protimigrantske politike, zdaj pa sem prišla med islamiste.«
Ženske kvote? Pha!
Kdorkoli že je bil ta očitno intelektualni mačo, je prav rekel. V danem kontekstu, seveda. Od stranke, kakršna je DOM, nima smisla pričakovati zavzemanja za spolno uravnoteženost na funkcijah. Še več! Pričakovati je mogoče kvečjemu nasprotovanje temu.
Že mogoče, da imajo tudi ženske pravico, da se aktivno ukvarjajo s politiko. Toda njihovo mesto ni na vodilnih položajih, kajneda.
Z žensko na čelu — pa če bi bila še tako polna testosterona kot naša Lučka — bi vsaka stranka, ne samo DOM, postala nekaj drugega ali vsaj drugačna, kot je bila, četudi bi se še naprej držala začrtane politične smeri. Hočeš-nočeš bi spremenila identiteto.
Simbolna kastracija? Absolutno! Ali je mar pričakovala, da bodo v Domovinski ligi ženske kvote uveljavljali?
Če se imata Norma M. Korošec in Bernard Brščič rada, lahko to samo pozdravimo. No, dopuščamo. Ker kaj nam sicer mar. A v vsakem primeru brez zgražanja. Ljubezen je neustavljivo čustvo. Karkoli človek naredi za ljubezen in iz ljubezni, spodbije vse argumente. Ljubezen je vedno opravičljiva, če že ne razumljiva.
Zaslužena kazen
Pri vsem skupaj pa si tudi ne morem kaj, da ne bi na zaplet v Domovinski ligi gledal s pravo mero privoščljivosti in moralne indignacije.
Glede na vse, kar je Lucija Šikovec Ušaj že kdaj komu nesramnega, žaljivega, sovražnega rekla, je to interno seksistično ponižanje pravična in zaslužena kazen zanjo. Še tem bolj, ker jo je fasala od svojih.
LŠU stranki ni ostala dolžna in je šla takoj obesit incident na velik zvon z bonusom smešnega, v njenem stilu pretiranega očitka, da je DOM v svojem odrivanju žensk s položajev »islamističen«.
Smešno zato, ker je tudi ta oznaka — naj je še tako zgrešena in pretirana — za DOM zaslužena kazen. Kazen za vse, kar je Brščič grdega ali vsaj butastega v svoji nedolgi in neslavni politični karierici povedal o mohamedancih in mošejah. In da jo je tudi on fasal od svoje še do nedavnega soborke.
Operetnost obračunavanja na desničarski margini seveda ni naključje. Stranka, ki si že kmalu, prekmalu po ustanovitvi drzne kandidirati na evropskih volitvah — in dobi 8.184 ali 1,7% glasov —, ni in ne more biti resna. Brščič ni nič drugega kot Šiško v kravati. Kao bolj parketno kultiviran salonski ekstremist.
Kaj nam sicer mar
S trači se sicer ne ukvarjam, niti me ne zanimajo — kaj šele, da bi jih šel preverjat —, ampak naj dodam še nekaj v zvezi s to domnevno zvezo med Brščičem in Normo.
Tabloidno razpoloženi del slovenske javnosti je informacijo razumel kot larmoajantno limonado za urbane cinike, ki domnevno dokazuje podobne kontradikcije kot te, ki jih omenjam na začetku. Zarečeni kruh pa to. Da je mlado dekle, ki ji gre za otroke, razdrlo družino s tremi otroki. Da se je moški srednjih let, sicer s polnimi usti moralne doslednosti, spustil in spozabil tako daleč.
Če se imata Norma M. Korošec in Bernard Brščič rada, lahko to samo pozdravimo in odobravamo. No, dopuščamo. Ker kaj nam sicer mar. A v vsakem primeru brez zgražanja. Ljubezen je neustavljivo čustvo. Karkoli človek naredi za ljubezen in iz ljubezni, spodbije vse argumente in sploh vse prevaga. Ljubezen je vedno opravičljiva, če že ne razumljiva.
Operetnost obračunavanja na desničarski margini ni naključje. Stranka, ki si že kmalu, prekmalu po ustanovitvi drzne kandidirati na evropskih volitvah — in dobi 8.184 ali 1,7% glasov —, ni in ne more biti resna. Brščič ni nič drugega kot Šiško v kravati. Kao bolj parketno kultiviran salonski ekstremist.
Kdo se bo zadnji smejal?
V tem smislu bi rekel, da obregovanje ob njuno zvezo ni samo nevljudno in vsiljivo, ampak tudi neempatično. V bistvu bi lahko bili veseli, da je (sprva) (prepovedana) ljubezen normalizirala — pun intended —, celo počlovečila politična ekstremista. Ker dokler sta bila vsak zase samo smešna politična padalca, iztaknjena iz časa in prostora, sta delovala ekscentrično.
Kot par — če sta res: in srčno upam, da sta — pa se mi zdita bolj normalna. Kdo bolje skupaj paše kot ata na mamo, če ne ravno Norma in Bernard. Vedno sta delovala tako, kot da ju nihče ne more imeti rad. Nakar se zgodi, da se začneta imeti rada ravno onadva med sabo! Če to ni prikupno!
In tudi obetavno! To bi lahko izkoristila v politične namene in iz svojega odnosa naredila resničnostni šov. Nekakšen desničarski Kardashianov klan po naše ali morda še raje Osbournovi — sicer pa bo že Branko Čakarmiš to bolje vedel.
Kakorkoli, to bi lahko preraslo v prvo slovensko, če ne celo svetovno reality stranko — z otroki vred in referendumi, pro life vigilijami pred porodnišnico, pa z antivakserskim in domobranskim fantizmom in elektro-ekonomistovimi eskapadami o angleškem romantičnem slikarstvu, provociranjem na temo holokavsta, multi-kultija, migrantov raus in kar je še podobnega belega trasha. Gledanost zagotovljena!
Volilni rezultati pa tudi. Me prav zanima, če bi se Janša zadnji smejal.