Berem, da je Jeffrey Epstein na svojem ranču v Novi Mehiki shranjeval ogromne količine svoje sperme, da bi z njo osemenil čim več žensk in tako oplemenitil človeško vrsto s svojim DNK. Časopisi pišejo, da je šlo za megalomanski projekt. Ki se očitno nikomur ni zdel nič posebnega. Dokler ni šlo vse, ampak res vse narobe. Ali problematičnega. Kot se običajno dogaja z norostmi naših bližnjikov. Ki mirno in svobodno hodijo po svetu. Ki se jim ne zgodi nič. Ki za svoja dejanja ne odgovarjajo. Oziroma odgovarjajo šele potem, ko njihovo delovanje dobi res množične razsežnosti. Ko ga ni več mogoče prikriti. Čeprav je očitno, da je človek premaknjen, se ne zgodi nič. Dokler za mnoge ljudi ni že prepozno.

Pizzerija

Naj opišem še en primer: na majhnem otoku, na katerem že leta preživljam poletne počitnice, je pred leti obalno pizzerijo prevzel nov lastnik. Navidez prijeten. Prijazen. Simpatičen. Tako sem ga videla na začetku tudi sama. Dokler se ni izkazalo, da ima resne probleme. Ki se v njegovem primeru kažejo kot napadi besnila. In agresivnosti. Ali ima zraven tudi megalomanske ideje, ne vem. Osebe ne poznam tako dobro. Vse skupaj traja že nekaj let. In vsako leto je slabše. Letos je zadeva eskalirala v odkritem incidentu, o katerem so poročali celo mediji. In v nekaj poskusih incidentov, ki so se na srečo končali tako, da je dotična oseba sicer drugim grozila, kako jih bo »stolkla«. Kar pa se ni zgodilo. Ker so se še pravi čas našli drugi domačini, ki so pobesnelega človeka ustavili. Še sreča za tiste, ki bi jih »stolkel«.
A problema ni rešilo. Ker ko se je divjak pomiril, so ga domačini izpustili iz tesnih prijemov, s katerimi so ga obvladali. In je bil spet svoboden. Tako kot pred napadom besa. Kot kdorkoli drug. 
Ko sem to opazovala, sem razmišljala, kaj se bo zgodilo, ko domačinov ne bo v bližini. Da bi ga ustavili. Kaj bo s človekom, za katerega se bo odločil, da ga bo »stolkel«. Konec najbrž ne bo tako miren kot v tistih primerih, ki sem jim bila priča. In takrat bo verjetno odreagirala tudi policija. In ustrezne zdravstvene službe. Ampak za konkretno osebo, na katero se bo pobesneli domačin spravil, bo morda že prepozno.

Ker pač vidim

Kar me spet spomni na primere, ki so mi jih opisovale ženske. Ki so klicale na pomoč policijo, ko so jim grozili z nasiljem. Toda policija se ni odzvala. Ker je šlo samo za družinski prepir. Pri katerem policija ne posreduje. Posreduje šele, ko se nekaj zgodi. Torej takrat, ko je za žrtev nasilja v resnici že prepozno. Zelo prepozno.
Teoretično vem, kako do tolerance do nasilja in nasilnežev in njihovih (privatnih) norosti prihaja. Toda pričevanja me še vedno pretresejo. Vsakič znova se mi zdi, da je od obdobja, ko je bila v praksi toleranca do opisanih izpadov nič, pa do danes, ko se očitno tolerira izpade in prakse, ki jasno kažejo na duševne probleme osebe, ki jih prakticira — če že ne na kaj hujšega in bolj resnega —, minilo premalo časa, da bi to, kar vidim, lahko bilo res.
Vendar je res. Ker to pač vidim. In nisem edina, ki to vidim. Ker v vseh primerih, ko naši bližnji norci prakticirajo prakse, ki sodijo med njihove privatne norosti, nisem bila sama. Ampak so bili z mano tudi drugi. Ki so videli isto kot jaz. In ki se jim je to, kar so videli, zdelo (povsem) nesprejemljivo. In ki tako kot jaz niso mogli dojeti, da se kaj takšnega lahko dogaja.
Pa se kljub temu ni nič zgodilo. Ker izpadi določenih posameznikov niso šli tako daleč, da bi kdo umrl. Ali bil resno poškodovan. Ker šele takrat se nekdo zgane. Se mora zganiti. In ukrepati. Prej pa nič. Vsi stojijo. In gledajo. Se strinjajo, da gre za bolno osebo. Ki ima »težave«. Ali celo »psihične težave«. To vsi vedo. To sprejmejo. Tolerirajo. In se pustijo maltretirati. V osnovi zato, ker se bojijo. Ali ker nočejo konflikta.

Opozorilo

Dejanski vzroki, ki posameznikom praviloma niso vidni, so nekoliko globlji. In bolj kompleksni. V osnovi gre za to, o čemer je pisal že Lasch v Kulturi narcizma: zbirokratizirana potrošniška družba Zahoda potrebuje za svoje člane posameznike z mejno motnjo. Potrebuje patološke narcise. Ti imajo obdobja, ko so v redu. Ko recimo brez problemov vodijo pizzerijo. Ko so socialno funkcionalni.
Potem pa imajo obdobja, ko več niso. Ko si začnejo umišljati karkoli. Recimo to, kako jih ogroža povsem miren pes mimoidočega turista. In potem tudi odkrito pobesnijo. 
Mi pa vse to toleriramo. Zakaj? Zato, ker je to danes normalen posameznik. In družbeno funkcionalen posameznik. Če mu ne bi pustili delati tega, kar dela, bi bila to »represija«. Zato mu pustijo delati, kar pač dela, dokler ni prepozno.
Ja, dragi moji! In dolgo pričakovani ukrep je končno prišel. Reče se mu »opozorilo«. »Opozorilo na izpolnjevanje delovnih obveznosti z možnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov v primeru ponovne kršitve delovnih obveznosti«.
Točno tisti ukrep torej, ki so ga dobro obveščeni vnaprej napovedovali.