Ampak zadeva je preprosta: če bi hoteli vplivati na potek kampanje oz. na izid volitev — torej premagati, če že ne uničiti desnico —, potem se ne bi spravili na trač operaterja, ki fura svoj zlohotni, aferaški, politikantski online bilten in vodi neko nepomembno oddajo na vladi naklonjeni privatni televiziji.
Če bi torej res bil cilj, da s pravno represijo vplivajo na volitve, bi se lotili nekoga drugega. Saj veste, koga. Niti ne bi bilo prvič. Ne bi se lotili enega Požarja.
Težko uganiti in zlahka ugibati
No, Požarjevi pritožbi je Vrhovno sodišče že sinoči ugodilo, tako da revežu ne bo treba v pripor. Bilo bi res presmešno poslušati privoščljivo hahljanje, ki bi se razlegalo po vsej Sloveniji. Še meni bi šlo na smeh, priznam. Čeprav bi se zraven delal resnega in zaskrbljenega.
Ukrep, uperjen proti Požarju, je bil res videti disproporcionalen, četudi morda ni bil nezakonit. Serijskega, vase zaverovanega žaljivca in insinuatorja ne moreš spametovati ali poboljšati tako, da ga pošlješ za zapahe.
{embed_info_box}196659{/embed_info_box}
Kaj je vodilo predsednika senata in podpredsednika Višjega sodišča, da je to vendarle poskusil, je težko uganiti, a tem bolj prijetno ugibati. Še posebej, če si Požarjev fan. On gre pač mnogim upravičeno na živce — in le zakaj ne bi šel na živce tudi prestrogemu, za vsako ceno pravičniškemu in prevzgojno nastrojenemu sodniku. Pri toženih oz. prizadetih strankah à la Požar pa se domnevni in možni motivi seveda ponujajo kar sami.
Muha enodnevnica
Požar je novico o svojem iminentnem priporu seveda lansiral kar sam in sugeriral, da gre za “poskus eliminacije” in da ga hočejo “odstraniti” za ves čas predvolilne kampanje, da ne bi sral po opoziciji z neprijetnimi teksti na Požareportu in oddajami na Planetu. Kako predvidljivo in verjetno in logično, kajneda?
S tem je izlegel muho enodnevnico, za katero so se z loparčki pognali zlasti desni mediji. Vse skupaj se je sprevrglo v tviteraško humoresko nesojenega, a od strahu in panike vidno ganjenega pripornika — seveda v sodelovanju s prijateljskimi mediji kot Siol in Nova.
Siol je prvotno objavil tekst z bombastično zavajajočim naslovom Bojan Požar mora za rešetke, ki so ga pozneje v narekovajih popravili v Bojan Požar mora v pripor: Odstranili me bodo do volitev, nazadnje pa v — guess what! — Bojan Požar ne gre v pripor. Sodeč po zadnjem, trenutnem URL (26. 3. 2022, 1:48) pa je bil enkrat vmes še Bojan Požar: Poskušajo me eliminirati.
Kakšna komedija! Kakšen case study breaking news headlineov!
{embed_info_box}196660{/embed_info_box}
Kaj je v resnici škandalozno?
Siol je priobčil tudi velevažno mnenje Požarjevega komentatorja in predsednika Programskega sveta RTV Petra Gregorčiča: da je bila to “škandalozna odločitev”:
“Strinjam se z njegovo hipotezo, da je bil enostavno odstranjen iz politične kampanje, ker ni na liniji s pravimi centri moči. [V] Sloveniji velja načelo svobode novinarstva samo za tiste novinarje, ki poročajo v skladu z nekako bolj levo usmerjenimi centri moči. […] Včasih pomaga tudi, če Janeza Janšo proglasijo za fašista.”
Mog Bog! Če je pri tem kaj škandalozno, potem je to to, da je predsednik Sveta RTV kao intelektualec, ki naseda senzacionalistovim komercialnim teorijam zarote, zamaskiranim kot tisto, kar novinarstvo najboljšega premore.
Fak, kam smo padli …
Resno! Če je kaj škandalozno, potem je to to, da nas buzerirajo užaljeni šlagfertik gobezdači, ki so ustvarili klimo, kot da je vse skupaj vesoljna krivica, ki da se dogaja desnici — predvsem pa konspirativni masterplan privilegiranih.
Požar si je s to na pladnju podarjeno aferico spet kupil prgišče pozornosti in moralnega občudovanja. V očeh večine je sicer izpadel bedak ali v najboljšem primeru vsaj smešen in prebrisan. Nam je pa vsekakor dal spet vedeti, kako je živeti v okolju, kjer on velja za največjega borca za svobodo govora, za največjo žrtev sodnega preganjanja, za največji vzor pokončnosti in profesionalizma — in tako rekoč za disidenta.
Fak, kam smo padli …