Dogaja se javni janšistični linč. In to brez zadržkov. Ali pomislekov. Brez strokovnih podlag in argumentov. Linč, ki ga vodi čista politična logika. Logika političnega revanšizma. Do vseh, ki niso »naši«. Ki ne sledijo liniji že desetletja starih Janševih interesov. In zamer. Kar je seveda večina novinarjev in urednikov. Tako kot večina Slovencev tudi večina na TVS namreč ni Janševa. Kaj šele janšistična.
Kaos interesov
Kar pa ne pomeni — kot to prikazuje desnica —, da je večina protijanševska. In protijanšistična. Ker to ni. RTV je vedno bila in je še vedno zapleten kaos zelo različnih individualnih in skupinskih interesov. V okviru katerih imajo nekateri posamezniki različnih političnih orientacij status nedotakljivih »svetih krav«. Drugi — morda večina — so običajni zaposleni, ki jim življenje v tej kompleksni in komplicirani instituciji praviloma ni lahko.
Tretji — spet posamezniki in posameznice različnih političnih prepričanj — pa spadajo v skupino deprivilegirancev, ki jih nobena oblast in nobena vodstvena garnitura ne mara. RTV je mešanica nedotakljivih, velikih egov, običajnih delavcev in grešnih kozlov, ki so deležni šikaniranja in onemogočanja opravljanja dela, za katerega so izobraženi, usposobljeni in zaposleni.
Stvar še dodatno zapleta dejstvo, da je RTV vedno bila in je še vedno predmet poželenja posameznikov, ki se jim zdi, da uspeti na TVS pomeni uspeti v novinarstvu. V Ljubljani in tudi v vesoljni Sloveniji.
Janšistična okupacija TVS ustvarja odpor. In ga s kadri tipa Urbanija samo še krepi. Individualna nestrinjanja, ki že v normalnih razmerah otežkočajo povezovanje zaposlenih na TVS. Nadomešča jih skupen in poenoten upor. In točno to opazujemo v praksi. Hvala bogu!
Politizacija kot prisila
Večina zaposlenih na RTV skratka ni janšistična. Ni Janševa. Tam niso zaradi političnih agend, ciljev, interesov. Tam so iz povsem drugih interesov. Ne vodi jih politika. Ampak druge motivacije in cilji. Ki so pogosto individualni.
Ena od posledic tega dejstva je, da vsak poskus politizacije RTV velik del zaposlenih čuti kot prisilo. Kot omejevanje. Celo kot nasilje. In to zato, ker vsiljevanje političnih logik omejuje socialni prostor za delovanje njihovih lastnih interesov. Zato je neizogibno, da se bo velik del — če ne celo večina — zaposlenih zoperstavil odkriti politizaciji RTV.
Kar lahko opazujemo tudi v praksi. Urbanija kot direktor TVS je namreč takoj ob imenovanju naletel na odkrito nasprotovanje zaposlenih na TVS. In pričakovati je, da se bo to nasprotovanje s časom samo še krepilo.
Nezadostno!
Čas torej ni zaveznik Uroša Urbanije. Niti janšizma. Niti Janše. Čeprav vsi ti pričakujejo prav to. V ponedeljek je Urbanija v Odmevih (16:19–25:17) razlagal, da je treba ljudem dati čas, da se navadijo na spremembe. V programu. V oddajah. Tudi ko gre za kadrovske spremembe. In za politično orientacijo TVS. O kateri je Urbanija odkrito in zelo nelucidno podajal svoja mnenja.
Pravzaprav je deloval kot nekdo, ki samo ponavlja naučeno besedilo. Ne da bi ga razumel. Urbanija me je spominjal na moje študente, ki na izpitu na vprašanja odgovarjajo po logiki prostih asociacij tako, da ko v vprašanju prepoznajo en pojem ali eno besedo, začnejo blebetati vse, kar se v zvezi s to besedo ali pojmom spomnijo. Skozi takšno odgovarjanje pokažejo, da vprašanja niso razumeli. In da zato na vprašanje ne morejo dati smiselnega odgovora. Če vprašanja ne razumeš, smiselni odgovor ni mogoč. Takšne odgovore na izpitu ocenim takole: »Ne razume vprašanja. Piše vse, kar se spomni. Negativno.«
Kar je tudi ocena včerajšnjega Urbanijevega TV nastopa.
Imenovanje Urbanije za dir. TVS ni presenečenje. Gre za pričakovan dogodek. Za pričakovan cinizem Janeza Janše. Ki pa ni prinesel olajšanja. Ali pomiritve. Ampak je samo multipliciral občutek groze. In nemoči. Vseh tistih, ki z zaskrbljenostjo opazujemo, kaj se na RTV dogaja.
Hvala bogu
Jasno je, da takšno delovanje krepi zavračanje Uroša Urbanije kot direktorja TVS. Zato ni jasno, kdo je Urbaniji rekel, da je treba samo še nekaj časa počakati, da se ljudje na spremembe — torej tudi nanj — navadijo. In med te »ljudi« očitno spadajo tako zaposleni kot gledalci.
Kot gledalka naj povem, da je to pričakovanje povsem napačno. »Ljudje« — beri: zaposleni in gledalci — sprememb ne bodo sprejeli. Nasprotno. To je lekcija NOB. Slovenci se niso nikoli navadili na okupatorja. Ampak so krepili odpor proti okupatorju. Kar pomeni, da je v slovenski družbi in v slovenski politiki nevarno postaviti se v pozicijo okupatorja. Ki hoče s silo prisiliti »narod«, da se mu podredi. Da se na okupacijo navadi. V praksi se zgodi ravno nasprotno. V praksi se zgodi odpor.
To je tisto, kar lahko opazujemo pri janšistični okupaciji TVS. Okupacija ustvarja odpor. In ga s kadri tipa Urbanija samo še krepi. Individualna nestrinjanja in razlike, ki že v normalnih razmerah otežkočajo povezovanje zaposlenih na TVS, v tem procesu izginjajo. Nadomešča jih skupen in poenoten upor. In točno to opazujemo v praksi. Hvala bogu!