Zdaj nam je že jasno, kakšna bo sestava Evropskega parlamenta. Izidi volitev v Sloveniji ne kažejo presenečenj, niti ne odslikavajo neke katastrofične situacije v Evropi. Tako kot ni enoumne podpore eni ideologiji, niti ni velike podpore skrajnostim. Izidi tudi kažejo, da bo sestava EP ideološko precej meglena.
Največji poraženec evropskih volitev je evropska politika v celoti. Pri takšni PR podpori, pri toliko porabljenih sredstvih in energiji je porazna volilna udeležba zaskrbljujoč znak, kako volilci vidijo evropsko politiko. Ne upam si predstavljati, kakšen bi šele bil rezultat, če kampanje Pojdi volit! ne bi bilo.
Bi bilo brez kampanje bolje? Bi se državljanke in državljani sami odločili, da gredo volit? Če bi v nedeljo deževalo, bi bilo krivo slabo vreme. Bilo je sončno, toda spet je bilo krivo vreme. Ker so bili volilci od 7. do 19. na vrtu.
Apatija
Apatija do politike, ki bi morala reševati ključna vprašanja, je morda presenetljiva. Ali se volivke in volivci ne zavedajo, da je samo z razumnim političnim dogovorom mogoče zagotoviti mir in stabilnost v Evropi? Mobilnost mladih? Trg delovne sile? Zagotavljanje varnosti?
Verjamem, da sta povprečna volilec in volilka razumna. Da jima je to jasno. Da brez dialoga ne moremo naprej. In verjamem, da vedo, da politika kroji usodo prihodnosti državam in kontinentu.
Verjetno pa se tudi zavedajo, da njihov glas ne šteje veliko. Morda sploh ne šteje.
Ali zaupnica politikom, ki so dobili največ glasov, res kaj pomeni? Je to zagotovilo, da bodo oni in njihovi politični partnerji še naprej zagovarjali tisto, kar so zagovarjali med kampanjo? Verjetno ne! Z vstopom v EP se njihova stališča kot po čudežu spremenijo. Še več! Glasovi ti dajo mandat, da delaš marsikaj.
Toda dejstvo, da imaš veliko ali morda celo največ glasov, še ne pomeni, da imaš tudi največ besede. Sprijaznil si se z logiko, da si dosegel prag, ki ti omogoča, da začneš postavljati stvari po svoje — vendar ne tako, kot misliš sam, ampak tako kot mislijo tisti, ki so ti v politiki v oporo.
Demokracija ima veliko napak, ki močno vplivajo na smisel demokratičnega odločanja. Na koncu pa ne šteje samo glas, temveč sposobnost sklepanja kompromisov. Toda če volivci spoznajo, da gre za gnile in škodljive kompromise, izgubijo zaupanje. Pa ne samo v nove obraze, ki jim sprva radi dajo možnost, temveč v politiko nasploh.
Politika je nekaj drugega kot dobiti glas. Politika je to, kako učinkovito znaš uresničiti dano zavezo v korist vseh. In te zaveze je bilo v preteklosti premalo. Zlasti pri tistih, ki so veljali za odrešitelje.
Zakaj torej na volitve? Morda je volilna abstinenca vsaj tolažba: nisem volil in ne morem biti kriv za to, kar se dogaja. Ker krivda je čustvo, ki lahko zelo močno razjé človeka.