Nina Majer (1955) je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz slovenistike in anglistike. Devetintrideset let kot učiteljica slovenskega in angleškega jezika na osnovni šoli. V tem času je objavila nekaj strokovnih člankov v revijah Didakta in Pedagoška obzorja. Leposlovna besedila piše, odkar pomni, vendar je šele pred nekaj leti objavila nekaj črtic v reviji Literatura. Roža za konfliktno osebo je izšla pri Mladinski knjigi.

Nina Majer: Rož za konfliktno osebo | Ste videli Ivana?       

“Boš tisto tortico z jagodkami?” je vprašal mokast ženski glas nekje od zadaj, iz notranjosti lokala. Sedela je na svojem stalnem sedežu pred velikim oknom s pogledom na ulico ob reki, zamišljena in v nekem drugem svetu, in te osladne besede, izrečene na deževen predbožični dan, so jo ujele nepripravljeno in jo povsem vrgle iz tira.

Vse se je zgodilo skoraj istočasno, kot v počasnem posnetku, lepo in strašno: val dežja je curkoma opljusnil šipo, pred katero je sedela, da so se obrisi hiš na drugi strani ulice za hip zazibali in oddaljili, tudi sama se je zazibala na svojem stolu naprej in nazaj, kot bi sledila gibanju rečne ladje spodaj v pristanišču, ki se odmika od obale. Val nerazložljivega sramu jo je oblil od glave do pete. Istočasno so vrata poletela narazen, oster piš je zamajal steklene zvončke nad njimi, ki so zacingljali z zvenom novoletnih okraskov iz otroštva, in noter so planila tri mokra dekleta rdečih lic, glasna in zasopla so stresala z lasmi, da so kapljice pršele vsenaokrog. Ena od njih je bila od strani čisto podobna Zarji oziroma njeni zadnji sliki. Zarja je posodobila svojo sliko, je pisalo na Facebooku. Njena vnukinja, ki jo je videla zadnjič pred desetimi leti (če tistega naključnega srečanja ne šteje) in ki danes praznuje svoj štirinajsti rojstni dan. Potipala se je po žepu, kjer ima spravljeno modro žametno škatlico, za vsak primer, vso oguljeno od dolgotrajnega prenašanja in drgnjenja ob ključe, vžigalnik, škatlico cigaret Marlboro in stekleničko zdravil. Pripravljena je kot vedno, danes še prav posebej, mobitel v njenem notranjem žepu je nastavljen na glasno zvonjenje, pravkar je preverila. Vso noč se je polnil, če ga zaradi hrupa v lokalu ne bo slišala, pa bo skozi tanko blago čutila vibracije.

Deset let.

Voda, ki dere z neba. Nebo, ki se utekočinja.

Zaradi dežja, ki je padal konec decembra, je bilo vse narobe. Ljudje so se obtožujoče ozirali navzgor in čakali na bel čudež, toda to se ni zgodilo.

“Saj je samo ploha,” je rekel nekdo. “Pet minut pa bo mimo.”

“Ti bo vsaj avto opralo,” se je zasmejal drugi.

Seveda. Dobro umiti.

Namiliti.

Sprati.

Očistiti.

Jagodke.

Tortica.

Prekleta voda. Prekletih pet minut.

Prehitro je vstala, tako da je z rokavom pometla s pulta napol popito skodelico kave skupaj s krožničkom. Vse skupaj se je razletelo po opečnatih tleh, kava je brizgnila po plašču in vsenaokrog in se pomešala z mokroto, ki so jo na svojih škornjih prinesli obiskovalci. Nastala je tišina, vse glave so se obrnile k stari dami, ki je zmedena in osramočena stala sredi črepinj, nato pa so se vljudno obrnile proč. Natakarica je pritekla s smetišnico in metlo in jo začela tolažiti: To se lahko vsakemu zgodi, gospa, je že v redu, ne, ne, nič vam ni treba plačati, lepo vas prosim, take stvari so vendar že vračunane. Samo malo stopite na stran, da počistim. Potem se, čepe na tleh, z metlo in smetišnico v roki, obrne k njej: “Čakajte, gospa, sem razmišljala, ko sva se zadnjič pogovarjali o mojem dediju, koliko časa vi pravzaprav že hodite k nam?”

Bernarda K. se zamisli. “Kakšnih trideset let bo. Ja, trideset,” si pokima.

“Ne!” Miša si da roko pred usta. “Ful noro! In koliko skodelic ste v teh tridesetih letih že razbili, če smem vprašati?”

“Še nobene.”

“No, vidite. Potlej je pa skrajni čas, da začnete, če hočete nadoknaditi.”

Proti svoji volji se mora zasmejati. Mišo ima rada. Če le ne bi vsakič pozabila malo utišati radia, saj tako tuljenje res ne sodi v nobel lokal. Pa ta grozoviti make up! Lahko bi se malo bolj diskretno naličila, da ne govorimo o uhanih na vseh mogočih in nemogočih mestih. Pod noge je rajši sploh ne pogleda. Zadnjič je imela šlape zvezane z nekakšno vrvico, toliko da niso razpadle na njej. Grozljivo! Škoda tako lepe punce. Gospod Fredi se gotovo obrača v grobu, že samo ko vidi njene drede, pobarvano modro, oranžno, zeleno ... jojmene! Ko se je prej sklonila, je z njimi dobesedno pometla vso umazanijo s tal. Ampak z gosti zna, kar je res, je res. To ima v krvi. Prijazna, ustrežljiva, vedno nasmejana, že kot otroka jo je bilo eno samo ljubo veselje. In kar ji je najbolj všeč – z vsemi ljudmi se pogovarja enako, z otroki, njihovimi starši, dedki in babicami. Ne pozna pomanjševalnic in se ne pači. Vedno čaj in kava, nikoli čajček in kavica. Sicer je pa še tako mlada. Ima še čas, da pride k pameti.

“Yes, sir, I can boogie, boogie woogie,” odmeva iz radia.

Na to pesem sva takrat plesala. Takrat nekje v sedemdesetih je bil to pravi hit. Vsi so ponoreli za to pesmijo. Kje je že to!

“... but I need a certain song.”

Zateče se na stranišče. Tudi tam so zvočniki! Saj to ni res!

“I can boogie, boogie woogie all night looong,” ji odmeva nad glavo.

Obraz si oplakne z mrzlo vodo, pri čemer se izogiba stiku s svojimi očmi v ogledalu.

Ko se vrne, je že vse kot ponavadi, nihče je ne gleda razen deklice, ki je svoj kos torte že pojedla in z babico sedi v kotu pri polici s knjigami in igračami. Babica ji je nekaj tiho rekla, najbrž naj tako ne bulji, in ji potisnila v roke kozarec soka. A okrogle očke, podobne tistim iz slikanic Jelke Reichman, so iznad kozarca vseeno uhajale k njej, živahne in radovedne kot pri veverici. Široko odprte, nedolžne so se čisto odkrito srečale z njenimi, nič še ni skalilo njihove čiste modrine. Ona sama kot otrok nikoli ni znala pogledati ljudi tako jasno in naravnost, vedno je trmasto gledala v tla ali pa jih je sovražno motrila izpod čela. “A ti je muca jezička pojedla?” se je smejala pekovka, ko sta z mamo čakali v nabito polni pekarni. “Potuhnjenka mala,” je zaregljala ta debela, ki je pritekla iz frizerskega salona po sendvič za svojo gospo. Bernarda K. se nasmehne deklici, ki je svojo babico vlekla za roko proti igralnemu kotičku pod desnim oknom. Kavarna Fredi je bila znana po tem, da je imela igralni kotiček že takrat, ko je bilo to še nekaj posebnega. Na desni strani ob oknu je stal velik gugalni konjiček, ki je privabljal otroke. Rjavi konjiček se je z leti postaral in se čudno skrčil, toda otroci se še vedno radi gugajo na njem, medtem ko jih njihovi starši in stari starši zavistno opazujejo ... Tudi Sara, njena pokojna hčerka, se je tu gugala. Sara je bila čisto zaljubljena v tega konjička in bi bila kar naprej na njem. Takrat sta pogosto zahajali sem in čakali Maksija, ki je poučeval violino v glasbeni šoli nekaj ulic niže. Kadar je deževalo, je zamotila Saro s posebno igro. Pred tem istim oknom sta opazovali ljudi, ki so hodili mimo, in ocenjevali dežnike. Najlepši, najbolj pisan, najbolj poseben je postal kralj. Včasih se nista mogli zediniti in tako sta iznašli še kraljico Plemenito dežnikarico in kraljeviča Mokronoga. To je bila cela zgodba, ki se je začela popoldne v kavarni in se nadaljevala zvečer v postelji. Tudi malo Zarjo je nekajkrat pripeljala sem. Le nekajkrat, kajti od njenega četrtega leta zanjo ni smela več obstajati. Če bi bila še živa, njena Sara, tega ne bi dopustila, ne bi. Ampak ko se je zgodilo tisto, je bila že bolna. Ni imela več energije. In on si jo je čisto podredil. Do konca ji je opral možgane. Res je, veliko sta se prepirali, sploh od ločitve naprej. Njo je krivila, da se je Maksi odselil, čeprav je bil vzoren oče, na rokah jo je nosil. Najbrž se ne bi smela poročiti z njim. Sploh se ne bi smela poročiti. Čim je hči postala polnoletna, se je preselila k njemu. Le za slabi dve leti, saj se je z dvajsetimi že poročila. Nikoli ji ni oprostila. Vzela si mi najprej dedija, potem očeta, zdaj pa mi hočeš še moža. Samo sebe vidiš. Ne preneseš, da bi bil v mojem življenju še kdo drug razen tebe. Ne privoščiš mi, da bi bila srečna, srečnejša od tebe. Toda to so bile njegove besede. On je govoril skozi njena usta. Kot papiga je ponavljala za njim. Zadnje leto, po tistem dogodku v njeni trgovini, je popolnoma pretrgala stike. Ni ji povedala za svojo bolezen, do konca so ji prikrivali. Umrla je za hitro napredujočim rakom materničnega vratu stara komaj trideset let. Papiloma virus. Za katerega se ve, kako se prenaša. Z umazanimi kurci. Nikoli jima ni bila dana priložnost, da bi se na samem  pogovorili, nikoli ni bilo pravega trenutka, da bi se ji izpovedala, ji razložila. Papiloma virus. Danes seveda dekleta cepijo že v osnovni šoli. Tako da je glede tega na varnem vsaj njena vnukinja. Njena ljuba Zarja. Njeno veselje. Mogoče bi bil že čas, da neha obiskovati to kavarno. Ko vstopi, je zrak prepojen z vonjem po kavi, cimetu in sveže mleti vanilji, opečnata tla so pokrita z že precej oguljeno perzijsko preprogo in počuti se, kot bi vstopila v preteklost. Vendar ne more odnehati. To je zadnje, kar ji je ostalo, to je poseben obred. Vsako nedeljo, samo takrat je prosta. Pa tudi če bi imela čas vsak dan, nima denarja, da bi kar naprej posedala po kavarnah. Vsi so že navajeni, da se pojavi v nedeljo ob točno določeni uri. Gospa Bernarda jo kličejo. Nedeljska dama s klobučkom. Sveže naličena, diskretno. Urejena od glave do pete sedi tu in jo čaka. Nekoč bo že prišla mimo. Saj je malo naprej glasbena šola, ki jo obiskuje njena mala že od petega leta. Ob torkih in četrtkih popoldne. Pozanimala se je. Nekoč v četrtek ji je Metka dala prosto, z Brankom naj bi odpeljala otroke na ogled Predjamskega gradu in Postojnske jame. Povabilo, da jih spremlja, je vljudno odklonila. Tistega dne je že ob treh popoldne zasedla svoj prostor in pila kavo, ne da bi odmaknila pogled od ljudi, ki so hodili mimo. Reka ljudi, študentje, upokojenci, gospodinje, turisti s svojimi kamerami, v nepretrganem toku, da se ji je skoraj zvrtelo v glavi.

Napeto je opazovala vsak mlad obraz, v vseh teh letih se je naučila skenirati obraze, postala je strokovnjakinja za hitro prepoznavo, v kakšni detektivski agenciji bi zlahka dobila delo. Na hitro prepoznati nekoga, ki ga poznaš samo po sliki s Facebooka, ni mačji kašelj. Veliko deklet je prišlo mimo, toda njene Zarje ni bilo med njimi. Ali pa se je res tako spremenila, da je ni več prepoznala. Vsekakor nobena od deklet ni imela v roki črno polakirane violinske škatle. Čakala je, dokler se ni zmračilo in so se ji oči začele solziti.
​{opomba}201220{/opomba}