Ta vikend se začenja 57. sezona svetovnega pokala v alpskem smučanju. Nekoč smo to serijo tekmovanj komaj čakali, danes pa komaj vemo, da se začenja. Trepetali smo z vsemi v naši ekipi, danes pa komaj vemo, kdo v ekipi sploh je. Še posebej, če je več kot pol ženske ekipe v tehničnih disciplinah na bolniški. Poškodovane so Andreja Slokar, Meta Hrovat in Tina Robnik. Pri fantih pa razen Žana Kranjca in Štefana Hadalina tako ali tako ne poznamo nikogar drugega. Četudi je v tehničnih disciplinah v njuni druščini še mladi Tijan Marovt, za katerega večina verjetno še ni slišala. 

Pa ni bilo vedno tako.

Fanatično zagreti

Leta 1976, petnajst let po tem, ko so v Kranjski Gori organizirali prvi FIS tekmi, ki sta se v zgodovino zapisali kot prvi Pokal Vitranc, je Bojan Križaj na domačih elankah — takratnem globalnem ponosu slovenstva — osvojil prve točke za svetovni pokal in spremenil Slovence v fanatično zagret smučarski narod.

Se še spomnite? V Kranjsko Goro — kjer je, mimogrede, leta 1948 začela delovati prva žičnica v takratni Jugoslaviji — je na tekme svetovnega pokala v slalomu in veleslalomu romalo na desettisoče ljudi z vseh koncev tedanje države, ne samo iz Slovenije. Leta 1982 sem bila sama med njimi. Med tistimi petdesettisoč navijači, kar še danes velja za kranjskogorski rekord. Drenjali smo se kot ribe v konzervi ob stari tekmovalni progi, ki se je končala nad današnjim bencinskim servisom na poti med Kranjsko Goro in Podkorenom. Iztek ni ponujal razkošja ciljne arene, zato smo se nabutali ob progi in se drli, kot bi nam šlo za življenje.

S transparenti, frajtonaricami, domačimi klobasami, žganjem in v gojzarjih, v katerih smo začutili vlago po prvih desetih korakih v globokem snegu, smo hodili spodbujat naše fante. Kot neke vrste srečni izžrebanci, zastopniki dvomilijonskega televizijskega občinstva smo stali ob progi in trepetali ob nastopu naših tekmovalcev. Še posebej Bojana, ki je takrat utelešal želje in pričakovanja celotne Slovenije. Nedeljska kosila tistih, ki so ostali doma, so se med tekmovanjem ohladila in čakala, da se jih mirnih živcev lotijo, ko bo tekme konec. Če je bila tekma med tednom, je obstalo delo v tovarnah, pouk v šolah so med prenosi kar prekinili.

Od Križaja do Dončića

Popularnosti, ki jo je med Slovenci takrat dosegalo smučanje in še posebej Bojan Križaj, do pojava Luke Dončića težko najdemo ustrezno primerjavo. Smo jo pa takrat gledali zgolj z vidika športnih dosežkov. Ni bilo interneta in družbenih omrežij, da bi se pasli po njegovi zasebnosti. Na Luko danes gledamo kot na celovito osebnost. O njem vemo skoraj vse. Tudi to, kaj počne v prostem času, kakšen je njegov dom, kje se ob športu še angažira, kje in kako je družbeno odgovoren, dobrodelen, kdo je njegovo dekle … O Bojanu je bilo znanega veliko manj. Vedeli smo, da se je zgodaj poročil z mladostno ljubeznijo in imel otroke. Pa da je živel v okolici Tržiča. To je bilo bolj ali manj vse, kar smo vedeli o njem.

Bolj pomembni so nam bili športni rezultati. Zanje smo itak ves čas imeli občutek, da so premajhni glede na talent, s katerim je bil Bojan obdarjen. Da bi moral večkrat na progo tako odločno, kot v tisti drugi vožnji Wengna, ko je z 10. mesta z za takratne razmere in stil noro vožnjo posekal vzhajajočo zvezdo Marca Girardellija in še bolj kot običajno ledeno hladnega Ingemarja Stenmarka.

Tak kot mi

A najbrž nam je bil Bojan ravno zaradi tega tako všeč. Ker je bil tak kot mi, Slovenci. Tih, skromen in marljiv. Nam je bahavost značajsko tuja. Bogati morajo pri nas bogastvo skrivati in se pretvarjati, da so čisto običajni ljudje. Bogatih ne maramo, do njih imamo zaničljiv odnos, kajti to, kar imajo, so gotovo pokradli. Razen športnikov, seveda.

Pomembno je, da smo športno bogati. To bi nam moralo obogatiti tudi duha. Krepiti dobre, zdrave vrednote. Tisto najboljše, kar je v nas. Nič nas ni strah, če so smučarji z nami.