V socialistični Jugoslaviji so nas učili marsikaj. Tudi gesla: »Nič nas ne sme presenetiti!« To se je nanašalo na zunanje in notranje sovražnike. Do katerih se je bilo treba vesti skladno z zgoraj navedenim načelom. Torej: biti pripravljen na vse, karkoli se zgodi.
V današnji Sloveniji se to načelo nanaša na oba predsednika. Pahorja. In Janšo. Od katerih lahko državljani Slovenije očitno pričakujemo karkoli. Tega smo se od Janševega prevzema oblasti začeli znova zavedati. Tako rekoč vsak teden nam je dajal vedeti, da ima Republika Slovenija resnega notranjega sovražnika.
Pahor ni želel zaostajati. V slovenski vsakdan sicer ni prispeval toliko dokazov, a zato ne manj redno, da je med sovražnike države in državljanov treba šteti tudi njega samega.

Nove bizarnosti

Oba predsednika sta svoje nizanje dokazov o njunem statusu prejšnji teden okronala še z novimi bizarnostmi. Janša s tvitom o Srebrenici. Pahor s poklonom ob bazoviški fojbi. Učinek ni izostal: zdaj so tudi v drugih državah zaznali, da je s slovenskima predsednikoma nekaj narobe.
Kar je precej nerodna situacija. Da javno zmerjajo predsednika države z izdajalcem. V tujini. In to predstavniki slovenske manjšine. Ali da drugi predsednik vzbuja mednarodno zgražanje z neupoštevanjem soglasja, kaj se je v Srebrenici res zgodilo. In da ugibajo o vzrokih. Med katerimi je tudi teza o duševni motenosti.

Primerka potvorb zgodovine

A ni moj namen pisati o individualnih vzrokih in učinkih neustreznega vedenja predsednika države in predsednika vlade. Pisati nameravam, da oba predsednika premikata meje dopustnega v politiki tja, kamor bi ne smele biti nikoli premaknjene. Niti če gre za bingljajoče noge. Kaj šele za navidezno demenco. Gre tudi za mnoge druge stvari. Tudi za nepreklicen odstop ministra Hojsa. Predvsem pa za kršenje standardov sprejemljivih interpretacij zgodovine. Ki jo oba predsednika že vrsto let reinterpretirata tako, kot jima koristi. 
To je samoumevna praksa vladajočih. Da namreč reinterpretirajio zgodovino po lastnih potrebah. To je bistvena značilnost postsocialističnega neokapitalizma in neoneokolonializma. Ki je za lastno legitimizacijo moral preinterpretirati socializem. In dogajanje med 2. svetovno vojno.
V tem smislu sta naša predsednika zgovorna primerka potvorb zgodovine, značilna za postsocializem. Kljub temu pa se zdi, da sta šla minuli teden s tvitom o Srebrenici in priklanjanjem ob bazoviški fojbi vendarle predaleč. Tudi za okus preinterpretacij zgodovine vajenih državljanov postsocializma. 

Bolj mračne slutnje

To se zgodi, če meje dopustnega niso jasno postavljene. Ker tisti, ki počasi — malo po malo — premikajo meje dopustnega, izgubijo občutek, do kod lahko gredo. Izgubijo nadzor. Zato začnejo proizvajati vedenja, ki od njih odbijajo tudi tiste, ki so jih prej podpirali. Ali se jim vsaj niso upirali.
To bi lahko bila dobra novica. Vedenje obeh predsednikov namreč generira vedno več odpora. Ne samo v Sloveniji. Ampak tudi zunaj nje.

Kam gremo? Bomo to dopustili?

Tudi to že vemo, s kakšnimi argumenti bosta predsednika to rehabilitacijo izvedla. Eden z argumentom, da so bili tudi nacisti in fašisti ljudje, ki so v vojni trpeli. Zato si zaslužijo spomenike. Poklone. Polaganje vencev. In vse ostalo. Kar jim bo predsednik v svojih blodnjah o samem sebi kot državniku tudi namenil.
Drugi predsednik pa bo prav tako uporabil argument, ki ga uporablja že vrsto let: povedal bo, da so bili nacisti in fašisti pozitivne zgodovinske figure, saj so se borili proti komunistom.  
Tvit o Srebrenici in poklon pri bazoviški fojbi sta samo še za korak oddaljena od rehabilitacije nacizma in fašizma. In glede na njuno dosedanjo pot ni dvoma, da bosta predsednika ta korak tudi naredila. 
Nam državljanom pa ostajajo vprašanja: Kam torej gremo? Ali to hočemo? Bomo to dopustili?