Ni vsak, ki poklekne, ponižen. In ni vsak, ki stoji, pokončen.

Z evropskim prvenstvom v nogometu nekaj ne štima. Traja že teden dni, a ni ga tam, kjer bi moralo biti: ni ga v zraku. Najprej sem mislil, da imam s tem težave samo jaz, ampak po nekaj pogovorih z različnimi ljudmi, ki redno spremljajo nogomet, sem ugotovil, da nisem edini.

Z Eurom nekaj ne štima. Ni štimunga. Štimung ne štima.

Zadnja sezona je bila res nenavadna. Minila v senci pandemije, v takšnih in drugačnih mehurčkih ter pred bolj ali manj praznimi tribunami. Ta senca ni padla samo na igralce, klube, reprezentance in tekmovanja. Tudi naš način spremljanja nogometa je bil drugačen.

Neglede na to, ali obiskujemo stadione ali prisegamo na udobje kavča in televizijske prenose, eden od ključnih elementov žogobrca je bilo vedno druženje. Druženja pa je bilo v preteklem letu zelo malo.

Predzgodba je res čudna, a to ne more biti vzrok za odsotnost prave atmosfere. Nasprotno: zdaj, ko se stadioni in terase lokalov počasi polnijo, bi pričakovali, da bo navdušenje...