Nekateri niso zmogli bremena Po drugi strani je potrebno pošteno povedati, da so bili cilji višji. Če omenimo samo kanuista Evo Terčelj in Petra Kauzerja, jadralki Veroniko Macarol in Tino Mrak, strelko Živo Dvoršak, metalca diska Kristjana Čeha in še koga, nekateri favoriti niso zmogli bremena.
{embed_info_box}170105{/embed_info_box}
Tudi košarkarji so roko na srce napovedovali kolajno — ali pa se tako vsaj zdi zaradi visokih pričakovanj javnosti.
Da ne bo pomote, košarkarji so od vseh nemedalistov razočarali še najmanj. Morda so se preveč izpeli v uvodnih srečanjih, ko so zadevali praktično vse — 118 in 116 točk v prvih dveh tekmah, Dončič pa 40-plus točk —, pa se jim je to na koncu maščevalo.
V polfinalu je tudi nekoliko zmanjkalo sreče. Če bi Prepelič zadel tisto zadnje polaganje, bi bilo vse drugače. Žal pa je bilo nekaj smole in odlična obrambna poteza francoskega igralca.

Solidne uvrstitve ne pomenijo nič

Pod črto moramo biti zadovoljni. Vendar je treba v imenu resnice povedati, da sicer solidne uvrstitve kot so 4., 5., 10. mesto na olimpijskih igrah ne pomenijo nič. Na olimpijskih igrah štejejo samo medalje, Slovenija je kot ena najmanjših nacij na svetu v tem pogledu zelo uspešna, vendar javnost vedno hoče več. Kavč selektorji nismo nikoli zadovoljni. Pravilo “važno je sodelovati” že dolgo ne velja več.
Če mene vprašate, na olimpijske igre ne bi bilo treba pošiljati športnikov, za katere je jasno, da ne morejo priti vsaj do finala. To velja za večino slovenskih atletov in plavalcev. Zakaj jih torej pošiljamo? Ker lahko? Ker so izpolnili normo? Da jim uresničimo sanje, da nastopijo na olimpijskih igrah?
V tem ne vidim nobenega smisla, saj je udeležba na takih igrah precej draga.
{embed_info_box}170106{/embed_info_box}

Šlo bi tudi z manj novinarji

Pa ne gre samo za športnike. Tudi RTV Slovenija je poslala v Tokio malo morje novinarjev. Vsak dogodek so pokrivali vsaj trije. Ali ne bi šlo z manjšo ekipo? Atletiko se da komentirati tudi iz ljubljanskega studia, saj kamere dogajanje več kot odlično pokrivajo.
Zakaj je torej moral ostareli Andrej Stare v Tokio? Na izlet na naše stroške? Vsekakor se ne moremo znebiti občutka, da imamo pri nas kar precej športnih in novinarskih turistov. Se opravičujem tistim, ki so bili tam zasluženo.
Če bi bili majhna otoška državica s 60.000 prebivalci, bi še nekako razumel, da pošiljamo na igre športnike, ki v svojih disciplinah ne sodijo niti med 50 najboljših na svetu. Toda ker smo kljub majhnosti športno zelo razvita nacija, tega pač ne razumem. V času pandemije pa še posebej ne.

Prihodnost je svetla

In ko smo že pri pandemiji, se poraja tudi vprašanje, ali so olimpijske igre res morale biti letos, ko virus še ni premagan. Za vsa ta vprašanja in analize bo še dovolj časa. Vsekakor se zdi, da je prihodnost slovenskega športa svetla in da se lahko na prihodnjih igrah nadejamo še več medalj. 
Svetla pa je tudi novinarska prihodnost. Upravičeno domnevamo, da Andrej Stare zaradi starosti ne bo več dolgo operiral. Po njem naj poimenujejo kak stadion — recimo Stožice —, pa naj gre v zasluženo penzijo. Po moji uri je že skrajni čas.