Svet je vedno bolj zasnovan tako, da nas spravlja v slabo voljo in nezadovoljstvo, če že ne naravnost v depresijo. Sreča ni najboljše stanje za gospodarstvo in napredek. Poglejte, kaj je iz našega planeta naredil ameriški predsednik. Cel svet je postavil na glavo, pa desetletja veljavne dogovore in trgovinske odnose, ga skregal s seboj in tudi med sabo. Tako naježeni od besa in razburjeni iščemo nov človeški red, ki bi stvari ponovno spravil na neko predvidljivo, načrtovano pot. Da se umirimo in osredotočimo na naša življenja.
On pač ni politik, ampak podjetnik, ki mu je jasno, da je samo izven con conah udobja prostor za ustvarjanje nečesa novega, drugačnega, kar praviloma vodi v napredek.
Bog mi odpusti, ker to povezujem prav s Trumpom. A je ta hip najbolj prepoznaven, nergav, za velik del sveta prav zoprn primer.

Globoko zasejana skrb

Če smo veseli tega, kar imamo, zakaj bi hoteli več? Kako bi lahko recimo gubastim, vendar srečnim gospem prodajali hialuronsko kremo, ki še dodatno vlaži in vsaj upočasnjuje, če že ne kar preprečuje staranje?
Ja, tako vendar, da jim globoko zasejemo skrb, povezano s staranjem in fizičnim izgledom. Da jim vcepimo strah, da ne bodo več družbeno sprejete in sprejemljive.
Ali kako nekoga pripraviti do nakupa zavarovanja? Tako, da ga z lepimi slikami pomirjenih ljudi pripravimo do tega, da jih skrbi za vse, na kar pomislijo. Kako prodati plastično operacijo? S poudarjanjem fizičnih napak, zaradi katerih se bodo počutili kot outsiderji. Kako nekoga spraviti na kavč, da bodo gledali prav vašo TV oddajo? Kako drugače, če ne s tem, da jih bo najbolj skrbelo, da bodo postali totalni luzerji, če je ne bodo gledali.

Plusi in minusi

Očitno so tako podjetno razmišljali tudi profesorji mariborske kot ljubljanske univerze, ki so sproducirali zadnje afere o milijonskih zaslužkih.
Problem je v tem, da naša javnost profesorjev — pa tudi zdravnikov — pač ne dojema kot podjetnike. To sta plemenita, človeška poklica, zato ju ne vidimo v luči preračunljivosti, kalkuliranja, tehtanja plusov in minusov, množenja in štetja milijonov.
Zgodovinska percepcija o marljivih, skrbnih, zavzetih profesorjih in zdravnikih, ki svoja skromna življenja namenjajo izobraževanju mladih generacij in zdravljenju soljudi, se je s tema dvema aferama dokončno sesula. Nekoč so bili vzorni v svoji etičnosti in moralnosti, danes pa so postali zgled, kako na čim bolj nepregleden način in po možnosti v okviru rednega delovnika — kjer jim tako ali tako zaslužek gepira —, še kaj zaslužiti.

Malo morgen

Berem, da eden od mariborskih profesorjev oglašuje dosegljivost za svojo privatno dejavnost kar med 8. in 16. uro. Ja kdaj pa potem dela na fakulteti? Ima morda popoldanska in večerna predavanja?
Berem tudi, da ga je predsednik države imenoval na častno, četudi volontersko funkcijo predsednika komisije za oblikovanje pokrajin — on pa je v par letih — mogoče tudi na ta račun — pokasiral 5 milijonov evrov na TRR zasebnega podjetja.
Zakaj »mogoče«? Velik del teh prilivov so mu namreč namenile občine. Toda s kakšnimi interesi? Se bodo naše pokrajine oblikovale s plačevanjem volonterskemu predsedniku komisije? Bomo tako kupčkali z občinami? 
In to še ni vse. V drugem mediju berem, da si je privoščil celo plagiat. Prispevek, ki sta ga s partnerjem/prijateljem nameravala objaviti, je urednica medija povsem po naključju poslala v recenzijo pravemu avtorju prispevka, ki je poskus takoj razkrinkal.
Profesor se je pravemu avtorju sicer opravičil, češ, to je zakuhal prijatelj, ki ni poznal podrobnosti avtorstva. In taki ljudje naj bi bili vzor in zgled generacijam študentov. Malo morgen.
Naj bodo izvzeti vsi ljubi profesorji, ki tega ne počnete. In spoštovanje do vseh tistih, ki to počnete transparentno, izven delovnega časa ali po drugače dogovorjenem modelu, z vedenjem in dovoljenjem fakultete. 
Prosim, pomagajte! Družba gre v maloro.