Berem pri Borisu Vezjaku, da na Prvem programu Radia Slovenija niso hoteli objaviti komentarja svojega novinarja Mateja Šurca na temo podelitve Nobelove nagrade Petru Handkeju.
Če prav razumem, je nekdo dal soavtorju Makarovičkine (avto)biografije nalogo, da napiše komentar — ali pa je morda sam volontiral —, potem pa so se odločili, da ne bo objavljen.
Tako je Šurc objavil tekst na Facebooku — s kao vljudno pripombo, da »ne [bo] povedal, kaj so odgovorni ob tem sklenili« —, Vezjak pa ga je s svojim komentarjem ponatisnil na svojem blogu In media res (ki ga sicer ponatiskujemo tudi na Fokuspokusu).
O »zadnji žrtvi balkanskih vojn« sem že pisal oktobra, ko je Švedska akademija objavila imena nagrajencev. Zato tokrat samo o vprašanju, ali gre v Šurčevem primeru res za cenzuro — ali pa je cenzura samo druga beseda za to, da nekdo ni zadovoljen z novinarjevim delom.
Šurčev komentar je zelo slabo napisan. Nobene škode ni, da ni bil objavljen. In če rečem, da je slabo napisan, to mislim v objektivnem smislu, ne v subjektivnem — da bi bilo skratka sporno to, da sesuva nagrajenca in nagrajevalca. To puščam ob strani.
Peter Handke in Gary Cooper?
Če bi jaz bil Šurčev urednik, tudi ne bi bil zadovoljen z napisanim.
Takole je Šurc napisal za Drugo jutranjo kroniko:
»Pisatelj sicer pravi, da je na Jugoslavijo od daleč gledal drugače kot drugi. Pa vendar zato še ni romantični junak, ki naj bi se kot Gary Cooper točno opoldne sam zoperstavil premočnim nasprotnikom. Handke je kvečjemu nasedli kvazi-iluzionist, ki hoče pomolsti vola, a mu to nekako ne uspeva.«
»Nevedni in lahkoverni Handke sam ni kriv, pač pa je za sramoto odgovorna tisočkrat prekleta Švedska akademija, ki mu je nagrado podelila.«
»Tudi Nobelova nagrada za literaturo namreč po Handkeju ne bo več to, kar je bila.«
Uredniško gledano je prvi problem v tem, da je vestern iz leta 1952 v kontekstu sporne Nobelove nagrade za literaturo precej ponesrečena asociacija. Pišeš komentar o Handkeju in potegneš iz rokava Garyja Cooperja?! Saj je Šurc videl tudi kak sodobnejši film? Ki bi morda bolje pasal k temu, kar je hotel reči?
Namig, da se je Handke zoperstavil premočnim nasprotnikom, je tudi nejasen. Kdo bi to lahko bil? Pa še ta lapsus: človek, ki ima ali je imel iluzije, ni iluzionist. Iluzionist je nekaj drugega.
In za nameček — vse v enem in istem odstavku! — govori tudi o molži vola? Kakšno stilno šarlatanstvo!
Esktremist ali eksorcist?
Priseben in pismen urednik bi bil moral Šurcu to povedati in mu predlagati, da to popravi, ali pa bi to kar sam mimo njega spravil v red. Urednik ali redaktor — subeditor, copy-editor, rewriter, whatever, ker v slovenščini še izraza skoraj nimamo za to! — je človek, ki formalno ni nujno nad novinarjem, ima pa pravico veta na izdelan tekst ali vsaj dele teksta. Ali če hočete, novinar nima pravice veta na popravek s strani tistega, ki je za to pristojen. O problemu nians in razumevanja se lahko sicer pogovorita, ampak po vsem (ne)povedanem ali napisanem sodeč bi Šurc tu potegnil kratko.
V nadaljevanju Šurc omenja »tisočkrat prekleto Švedsko akademijo«.
Nekoč nismo jokcali, da nas cenzurirajo. Ker to ni bila cenzura. Celo novinarju samemu, ki je kaj takega napisal, je bilo jasno, da to ni cenzura. Morda so konec 80. let cenzurirali koga drugega, toda vsakemu novinarskemu začetniku je bilo jasno, da take neobjave niso bile cenzura.
Give me a break
Nekoč davno, davno — leta 1988, če se prav spomnim — sem kot novinar pripravnik v kulturni redakciji Dela dobil nalogo, da za 8. (oz. 7.) februar napišem Temo dneva za na prvo stran. Rečeno, storjeno! Napisal sem nekaj v tem smislu, da je to proslavljanje in podeljevanje nagrad z govorancami o pomenu kulture vred popolnoma brez veze. Tekst je bil kulturen, vendar sesuvaški. Kot sem že znal iz Teleksa.
Moja Tema dneva seveda ni bila objavljena. Tedanji odgovorni urednik Božo Kovač se je odločil, da ni primerna.
Pred tremi desetletji nismo tekali naokrog in jokcali, da nas cenzurirajo zaradi takih malenkosti. Ker to ni bila cenzura. Celo novinarju samemu, ki je kaj takega napisal, je bilo jasno, da to ni cenzura. Morda so konec 80. let cenzurirali koga drugega, toda vsakemu novinarskemu začetniku — ali celo disidentu! — je bilo jasno, da take neobjave niso bile cenzura.
Danes bi ciniki, ki nimajo pojma o ničemer, rekli, da zato pa je bilo tako, ker nismo protestirali proti cenzuri. Ja, ziher! Zato pa si mnogi, premnogi novinarji dandanes delajo kariero z jokavimi obtožbami, da jih cenzurirajo, da so jih cenzurirali, da so cenzurirani. Levi in desni.
Give me a break. Delajte si kariero s tem, da kaj pametnega napišete. In o čem pametnem. Delajte si kariero s tem, da se naučite dobro pisati. Delajte si kariero s tem, da boste sprevideli razliko med zanič napisanim tekstom in kompetencami urednika, ki samo hoče izboljšati vaš tekst. Da ne bo vsaka nepismenost politični problem.