Ko človek še nekako sprejme dejstvo, da nekaterih stvari, ki niso v njegovi moči, ni mogoče spremeniti od danes na jutri, mu ostane upanje, da se to lahko zgodi vsaj z novim letom. A ta prehod je samo koledarski. To dokazuje novinarski naslov oz. novica, »da bo upravo združenih zavarovalnic Generali in Adriatic Slovenica vodila ženska«.
Ženska. Ne univ. dipl. ek. Vanja Hrovat ali samo Vanja Hrovat. Ne. Upravo bo vodila ženska.
Da ženska prevzema vodilni položaj, bi se mi zdelo vredno medijske pozornosti, če bi recimo šlo za glavno mehaničarko v največji BMW-jevi mehanični delavnici v državi. To bi bila novica! Novinarji bi nas opozorili na njeno znanje in motoroznanstva, poznavanje razvojnih trendov in še česa, v čemer bi prekašala moške kolege, ki se z avtomobilčki tako rekoč že rodijo.
Nikoli še nisem prebrala naslova, da bo neko podjetje vodil moški. Vedno je bila takšna novica podprta z osebnim imenom in priimkom. Ali kar po moško, s priimkom: Novak na čelu podjetja XY.

Znanje in kompetence?

V primeru vodenja velike, združene zavarovalnice je torej novica, da so lastniki zaupali vodenje ženski. Konkretnemu spolu torej. Kot da oseba s svojim znanjem in kompetencami sploh ni pomembna.
Naslov je postavljen v kontekst fenomena. Kot da gre za izjemno redko in nenavadno odločitev lastnikov, da so vodenje tako velikega poslovnega sistema zaupali ženski in ne moškemu. 
Zdravniki bi si takšno odločitev lahko razlagali kot deviacijo, anomalijo, morda celo neke vrste gospodarsko akutno bolezen, ki bi lahko — bognedaj — postala celo kronična.
Zato je potrebno pripraviti zdravilo.
Naslov lahko razumemo tudi kot informacijo o čudežu. Kot nekaj, kar se zgodi tako redko, da bi lahko bilo nekaj nadnaravnega.
V tem istem grmu pa tičita še vsaj dva zajca. 
Sporočilo lahko pomeni tudi: Pozor, pozor! Bodite pazljivi, kajti pri ženskah na vodstvenih položajih nikoli ne veste, kaj nas čaka! In drugič, da so ženske manj sposobne in zato manj primerne za takšno pozicijo, zaradi česar je odločitev absurdna.

Toliko vsega o ženskah

Zaradi položaja žensk v gospodarskem in nasploh v družbenem prostoru je bilo prelitega že toliko črnila, da smo ženske upravičeno verjele, da so spremembe možne in da se nam o tem sploh ne bo več treba pogovarjati. Nastalo je celo globalno gibanje #MeToo, ki je z razkritji, zborovanji, kritikami in z javnim izpostavljanjem vplivnih posameznic v imenu anonimnih, največkrat seksualno ali psihično maltretiranih žensk, spregovorilo odnosa do žensk. Da ne omenjam statistik, analiz in raziskav o tem, koliko žensk je v upravah podjetij in na visokih položajih v politiki, pa o tem, da so ženske po vsem svetu še vedno slabše plačane za isto delo kot moški.

Znati in vedeti brez kvot

Živimo v času, ko so takšne primerjave med spoloma nepotrebne. Tudi žaljive in celo ogabne. V poslu gre za uspešnost in učinkovitost. Štejejo rezultati in doseženi cilji. Velja odnos in spoštovanje sodelavcev.
Podobno je v politiki, le da je tam preba spoštljivo razumeti, da smo njihovi delodajalci mi, volilci, in da so politiki pri nas v službi. In ne obratno.
Tako imenovane ženske kvote, da bi vsaj na papirju dosegli zdravo, pravično družbeno ravnovesje, so zelo neprimerna odločitev — čeprav so prispevale k temu, da je aktivnih žensk v družbi in na ključnih položajih več. Vendar so se spridile. Očitki so na mestu. Zaradi kvote — spolne ali kakršnekoli druge — ne more in ne sme biti na položaju nihče. Noben moški in nobena ženska. Cilj je jasen. Treba je znati in vedeti brez kvot, kdo sodi na katero mesto in zakaj. 
Mediji so vedno stevilnejša in močnejša ženska gibanja ves čas pokrivali, komentirali, obdelovali, analizirali z naklonjenostjo. Bili so njihovi zavezniki. To se mi je zdelo logična, saj gre za novost v sodobnem svetu, ki pa je hkrati komaj verjetna, saj se morajo ženske za uveljavitev v družbi združevati, povezovati in svoja sporočila tudi javno manifestirati. 
Predsednici uprave združene zavarovalnice Generali in Adriatic Slovenica Vanji Hrovat iskreno želim uspešno delo. Čeprav je ne poznam.
Ta razmislek je napisala ženska.