Neskončno potovanje Alme M. Karlin je znanstvena monografija antropologinje Barbare Trnovec. Knjiga celovito in vsestransko opisuje in dokumentira življenje, delo in zapuščino svetovne popotnice in pisateljice in znamenite Celjanke Alme Karlin (1889–1950).
Neskončno potovanje prinaša številna nova spoznanja, ki so rezultat avtoričinega inovativnega raziskovalnega pristopa in temeljijo na besedilih Alme Karlin same, številnih novoodkritih dokumentih v Sloveniji in Nemčiji in na pričevanjih ljudi, ki so jo osebno poznali
Monografijo je izdal Pokrajinski muzej Celje, kjer je Barbara Trnovec kustosinja in skrbnica zbirke Alme Karlin. Je tudi avtorica razprodane monografije Kolumbova hči: življenje in delo Alme M. Karlin (2011) in avtorica odmevne pregledne razstave Kolumbova hči Alma M. Karlin v Cankarjevem domu (2017).

Barbara Trnovec: Neskončno potovanje Alme M. Karlin

Do nacionalsocializma je bila Alma M. Karlin zelo kritična. Naciste je imenovala »sluge temnih sil«, gestapovce pa »izmečki človeštva«. Molila je za njihovo uničenje. Težko se je sprijaznila s tem, da je v Nemcih videla sovražnike, ampak »človek se mora odločiti za eno ali drugo stran« — in ona se je odločila. Vzponu nacionalsocializma je dejavno nasprotovala. Že v letih 1937–38 je v Celju dala zatočišče Joachimu Bonsacku, nemškemu političnemu beguncu, in Ubaldu Tartarugi, dunajskemu Judu. Ni se vključila v Kulturbund.
Erika Madronič je o tem povedala: »Čeprav se je imela za Nemko, pa nemškutarjev in kulturbundovcev odkrito ni prenašala.« Za to so se ji kmalu maščevali. Kulturbund je že pred nemško okupacijo zbiral različne zaupne podatke, med drugim tudi o politični usmeritvi ljudi oziroma o protinacistično razpoloženih Slovencih. Med slednje so celjski kulturbundovci šteli tudi Almo M. Karlin.
To pojasnjuje, zakaj je bila aretirana in zaprta že v času prvih transportov Slovencev v Srbijo, junija 1941. Iz celjskega kapucinskega samostana so jo premestili v Marburger Landwehrkasarne Lager oziroma v mariborsko zbirno taborišče v meljski vojašnici. Od tam je bila 26. junija 1941 zaradi vztrajnega posredovanja Thee Schreiber Gammelin in vplivnih nemških prijateljev izpuščena. Izognila se je izgonu v Srbijo, morda celo deportaciji v Dachau.

Iz okupiranega Celja v partizane

Ko jo je gestapovski zasliševalec Sums ob neki priložnosti vprašal, kje po njenem mnenju tiči vzrok za močan in odkrit odpor Celjanov do nje, je odgovorila, da v dejstvu, da misli s svojo glavo. Jeseni 1942 je neuspešno poskušala pobegniti v Švico, avgusta 1944 pa se je pridružila partizanom. Prepričana je bila, da bo z osvobojenega ozemlja z njihovo pomočjo lahko odletela v Bari in od tam v Anglijo, kjer bi nadaljevala z delom. V Nemčiji namreč od leta 1939 ni ničesar več izdala, njene knjige so bile prepovedane. Takole je zapisala v svojih spominih na drugo svetovno vojno:

»Moja omara se je polnila s knjigami, od katerih nobena ni izšla. Zdelo se je, da bo moje življenjsko delo ostalo brez nagrade, vse žrtve brez sadu. […] Moje knjige so bile zame to, kar so bili za druge otroci in za njihovo prihodnost me je skrbelo kot najsrčneje ljubečo mater za prihodnost svojega sina. […] Z veseljem bi prenesla vse, ko bi le izšle moje knjige. Dokler so bile v moji omari, pa bi mi jih lahko uničili.« 

Zvezo s partizani ji je pomagala navezati Celjanka Mara Faganeli, ki je pri partizanih imela moža in sina. Alma M. Karlin se je partizanom pridružila 19. avgusta 1944, prek zveze na Dobrni. Od tam jo je pot v spremstvu kurirjev vodila preko Šaleške in Zgornje Savinjske doline v smeri proti Kamniku, Moravčam, čez Savo in nato proti osvobojenemu ozemlju v Beli krajini. V Starih Žagah jo je dal k sebi poklicati eden najvplivnejših slovenskih in jugoslovanskih komunistov, Celjan Franc Leskošek Luka, in v njej ubil vsakršen up na boljšo prihodnost. Odločno je namreč zavrnil njeno prošnjo, da bi ji omogočil stik z Angleži, rekoč: »Osebna usoda se mora umakniti v ozadje, zdaj velja samo osvoboditev dežele.« Predlagal ji je, naj deluje v propagandnem oddelku. »Piši, kako trpinčeno je naše ljudstvo. Tvoje ime nekaj zaleže. Razširjaj naše ideje.« Alma M. Karlin ga je zavrnila, rekoč: »Sem zagreta protinacistka, nisem pa komunistka.«

Hoteli so se je znebiti

Naslednje mesece je preživela na različnih lokacijah v Beli krajini. Selili so jo proti njeni volji, pestile so jo hude zdravstvene težave, kljub vsem tegobam pa je takrat napisala okoli sedemdeset pesmi in sto zgodb. Že v partizanih so ji povedali, da »bo izgubila svojo vilo, zbirke, pohištvo, narod, domovino, če bo iskala dom v tujini«. Ves čas je bila pod nadzorom, po besedah dr. Zore Konjajev, ki je bila na osvobojenem ozemlji takrat kot Alma M. Karlin, je bila tam »zanjo zadolžena Titova žena Herta Haas«. Čutila je, da »bi se je radi znebili«, in imela je prav, saj je bila že ob prihodu v partizane predvidena za likvidacijo, zelo verjetno pa še nekajkrat kasneje. 
O tem priča (tudi) zelo obsežno pismo Ane Štrbenk Darinke, ki je Almi M. Karlin takrat rešila življenje. Med drugim je zapisala:

»Zelo dobro se spominjam, kako so nekega dne v jeseni leta 1944, ko smo imeli sedež okrožja na Graški gori v bližini Šmiklavža v hišici kmeta Pogorelčnika, prišli v sobo partizani in z njimi tudi več kurirjev, ki so nato posedli po klopeh. Ne dolgo za tem me je poklical takratni sekretar okrožja Tone Ulrih Kristl k sebi. Nekako s težavo mi je začel razlagati, da so kurirji pripeljali s seboj neko žensko iz celjske okolice Dobrne, da so jo pustili tam in tam ob robu gozda, za kozolcem, in da naj jo grem potolažit in jo zadržim, da ne bi pobegnila, ker je za likvidirat. Zelo sem se začudila takšnemu ukazu, ker so take stvari opravili vedno tajno. Toda naloga je naloga in sem se na to odpravila. Ko sem se odpravljala iz hiše, je za mano prihitel še moj sin, tako da sva k njej prišla oba skupaj. Moj sin Jaša Štrbenk, točasno učitelj v Bočni, je bil priča vsemu nadaljnjemu razgovoru z njo. Od daleč je Alma Karlinova izgledala kot močno shujšano 16-letno dekle. Ko sem prišla bližje, sem opazila njen resen, da ne rečem ne lep obraz s pristriženimi lasmi na čelu. Bila je zelo slabo oblečena, na nogah pa je imela sive letne šolnčke. Joj, kako bedno je izgledala. Pogovor je le težko stekel, toda ko sem jo vprašala, kako se piše in od kod je prišla, sem bila jaz na vrsti, da sem obstala pred njo, kot vkopana. Ko sem jo na to vprašala, če je pisateljica, se je na mah vsa spremenila. Kar zavrelo je iz nje: kdo ste vi, od kod me poznate itd. […] Nato je sledil prisrčen razgovor, prav po partizansko, posebno ko sem ji povedala, da sem brala njena dela in pa da vem, kako po indijansko je znala vleči Švabe. Nikoli ne bom pozabila, kako se je vsa spremenila, kako je njen obraz postal naravnost lep, poduhovljen …«

Ana Štrbenk je nato svojega sina pustila z Almo M. Karlin, sama pa je šla nazaj v hišo in vsem navzočim povedala, kdo je ta ženska in da želi priti do Barija. »V partizane je prišla predvsem kot borka za človekove pravice in pisateljica, seveda, da bi pozneje pisala …« Prosila je, da so Almi M. Karlin napisali novo prepustnico, in kurirjem naročila, kako naj jo vodijo in izročijo naslednjim »tovarišem kurirjem«. Nato se je vrnila k njej s hrano in jopo. »Bila je veselega obraza in od takšne sem se poslovila.«
Zapisala je tudi, da je bila zelo presenečena, ko je od pisateljice čez dva tedna prejela pismo, v katerem se ji je zahvalila za pomoč. Pismo je bilo odposlano iz Barija. Res pomenljivo, če vemo, da v Bari nikoli ni prišla …
Marca 1945 so Almo M. Karlin iz Bele krajine preselili na osvobojeno ozemlje v Dalmacijo, kjer je dočakala konec vojne.