Triumfiram. To ni lepo. Niti se ne spodobi. Ampak ne morem si kaj. Zaradi Lahovnikovega oznanila finančnega dela korona ukrepov, ki po njegovih besedah pomenijo največjo državno intervencijo v zgodovini Slovenije. Kar je pospremil še s komentarjem, da tako zdaj delajo vsi.
Zadeva me je spravila v krohot. Iz dveh razlogov. Prvič zato, ker je pripomba o tem, da tako delajo vsi, obelodanila, kako je slovenska zgodovinsko vzpostavljena socialna in kulturna tirnica na delu tudi v korona krizi.
Organizacija v vaških skupnostih
Da je treba delati tako, kot delajo drugi, je namreč socialna logika delovanja, ki se je pri Slovencih vzpostavila že v času fevdalizma. Vzrok je bila organizacija zemlje v vaških skupnostih. Za to organizacijo je bilo značilno, da obdelovalna zemlja ni bila razdeljena na parcele, ki bi jih lastnik lahko ogradil in do katerih bi potekala služnostna pot. Zemlja je ostala v enem kosu. Kar je kmetom preprečevalo, da bi lahko prišli do svojega pridelka, ne da bi pohodili pridelek drugega. Tega pa se seveda ni smelo početi.
Zato se je bilo treba na sestanku vaške skupnosti dogovoriti, kdaj bodo na primer vsi poželi svoje žito. Le tako si lahko prišel do svojega pridelka. Da si delal to, kar so delali drugi.
Kapitalizem se je zadnjih sto let dokazoval kot sistem, ki v reprodukcijo lastnih gospostvenih razmerij brez težav vključuje tudi logike in prakse, ki so bile zasnovane kot sredstvo za njegovo rušitev. To se je zgodilo recimo levici. Feminizmu. Itd. Zdelo se je, da kapitalizma ne more zrušiti nič.
Ker tako delajo drugi
Ta logika je bila pri Slovencih stoletja temeljna logika obdelovanja zemlje. Zato so bili Slovenci od nekdaj to, kar je Riesman poimenoval »other-directed people«. K drugim orientirani ljudje. Študentom razlagam, da so Slovenci ostali orientirani k drugim ostali tudi po koncu fevdalizma. In da so k drugim orientirani še danes. Vedno delajo to, kar nekdo drug pravi, da je prav. In zdaj imamo tudi državni intervencionizem zato, ker tako delajo drugi.
To je seveda res. Med korona krizo vse evropske države intervenirajo v družbene življenje. In v ekonomijo. Z neverjetnimi vsotami denarja. Nemčija z več kot 750 milijardami evrov. Napovedane 3 milijarde evrov intervencije v Sloveniji so mačji kašelj. Čeprav so za slovenske razmere neverjetno dejanje.
Sliši se odlično
Slovenija se je ne samo odločila intervenirati v ekonomijo in jo — če parafraziram vlado — ohraniti v stanju, ki naj omogoči takojšnji zagon gospodarstva, ko bo konec krize. Odločila se je tudi, da je treba preprečiti brezposelnost, pomagati kmetom, samozaposlenim, študentom in vsem drugim, ki ne morejo delati in se s tem preživljati. Krizno pomoč bodo dobili tudi upokojenci in ljudje na socialnih transferjih. Kar naenkrat govorijo o tem, da bodo državljani dobili univerzalni temeljni dohodek. Nekaj, kar je bilo še pred meseci povsem neuresničljivo. Država noče »nikogar pustiti zadaj«.
Sliši se odlično. Bomo videli, kako bo stvar funkcionirala v praksi.
Zlom liberalnega kapitalizma
Toda tisto, kar me je pri vseobčem intervencionizmu držav v Evropi in v ZDA spravilo v dobro voljo, je bilo to, kaj ti ukrepi pomenijo. Pomenijo namreč zlom logike liberalnega kapitalizma. Ki stavi na trg. Na posameznike. Ki je proti vsakršnemu vmešavanju države v ekonomijo. Tudi če gre za to, da je treba posameznike rešiti pred propadom. Še nekaj mesecev nazaj se je zdela neoliberalna logika nepremagljiva. In zdaj jo je premagal virus. Ne razredni boj. Ampak virus.
V vaških skupnosti je bilo značilno, da zemlja ni bila razdeljena na parcele, ki bi jih lastnik lahko ogradil in do katerih bi potekala pot. Kar je kmetom preprečevalo, da bi prišli do pridelka, ne da bi pohodili pridelek drugega. Tega pa niso smeli. Zato se je bilo treba dogovoriti, kdaj bodo vsi poželi žito. Le tako si lahko prišel do pridelka. Da si delal to, kar so delali drugi.
Naomi, Janis, Slavoj …
Samo v Sloveniji o tem ni nič slišati. Počivalšek še ni umaknil svoje ideje, da je treba slovenski turizem najprej dofinancirati, potem pa privatizirati. Pa jo bo počasi moral umakniti. Če bodo stvari šle naprej po tej logiki. Če ne zaradi drugega, pač zato, ker »to delajo tudi drugi«.
Kar se dogaja pred našimi očmi, je torej zlom neoliberalnega kapitalizma. Razlog je preprost: neoliberalno delovanje ekonomije je očitna garancija za družbeni propad. To, kar so trdili Naomi Klein, Janis Varufakis, Slavoj Žižek in mnogi drugi, se zdaj dogaja. Pred našim očmi. Propadu se je mogoče izogniti samo tako, da se spremeni logika družbenega delovanja.
Marx je pisal, da obstoječi produkcijski odnosi v določenih zgodovinskih obdobjih ne omogočajo več družbenega delovanja. V takšnih razmerah je treba spremeniti produkcijske odnose. Tej zgodovinsko nujni zamenjavi je on rekel revolucija.
Zastavlja se torej vprašanje, ali je to, kar se dogaja pred našimi očmi, takšna nujna zgodovinska sprememba produkcijskih odnosov?
Odgovor je … — ja.
Je to revolucija?
Ali je to torej revolucija? Revolucija, ki je ni izbojeval razredni boj? Ampak jo je izbojeval virus?
Žal na to vprašanje še ni mogoče odgovoriti pritrdilno. Kapitalizem je namreč že v preteklosti kdaj inkorporiral logike socializma. Recimo državni plan. Kapitalizem se je zadnjih sto let dokazoval kot sistem, ki v reprodukcijo lastnih gospostvenih razmerij brez težav vključuje tudi logike in prakse, ki so bile zasnovane kot sredstvo za njegovo rušitev. To se je zgodilo recimo levici. Feminizmu. Itd. Zdelo se je, da kapitalizma ne more zrušiti nič. Razen da zruši samega sebe. To se dogaja zdaj. Po Marxu bi morala to biti tista prava točka, ko lahko pričakujemo drugačno družbo.
Po mojem pa je treba s takšnim sklepom še počakati. Če bo kapitalizmu uspelo inkorporirati nekapitalistične, celo socialistične prakse, bomo dobili nov kapitalizem.
Pred nami sta dve možnosti. Morda bo tak kapitalizem bolj socialen od dosedanjega. Ali pa bo bolj totalitaren od dosedanjega.