V prvem letu prejšnjega stoletja je ameriško državo Kansas zajel grozen orkan in dvanajstletno Dorothy Gale odpihnil v deželo čarovnika iz Oza. Ker si je želela domov, se je odpravila v Smaragdno mesto k mogočnemu čarovniku, na poti pa so se ji pridružili še strašilo brez možganov, kositrni drvar brez srca in lev brez poguma.
Izkazalo se je, da je bil čarovnik iz Oza navaden šarlatan, ki je, kot mnogi politiki po njem, do položaja prišel s pomočjo megafona in balona na vroči zrak.
Temu primerna je bila tudi pomoč, ki jo je ponudil Dorothy in njenim prijateljem. Strašilu je glavo napolnil z iglami in otrobi, kositrni drvar je namesto srca dobil vrečko žagovine, lev pa skrivnostni napitek za pogum.
Za kakšno pijačo je šlo, zgodba ne pove, a Slovenci dobro vemo, kaj se pije za korajžo.

Kansaški eksperiment

Ko so leta 1939 po romanu L. Franka Bauma posneli film z Judy Garland v glavni vlogi, se je ustvarjalcem zdelo, da otrobi namesto pameti, žagovina namesto srca in glavobol namesto poguma ne predstavljajo prepričljive izboljšave glede na začetno anamnezo. Zato je v filmski različici strašilo dobilo diplomo, kositrni drvar uro, lev pa medaljo.
A v Kansasu se ljudje ne menijo za racionalnost in politično korektnost hollywoodskih liberalnih elit in še vedno dajo nekaj na svoja izročila in kulturo. Tako je pred nekaj leti zobozdravnik v manjšem kansaškem mestecu Iola 13-letni deklici vsadil plombe iz polistirena. Ali se je zato odločil, ker je diplomiral na medicinski fakulteti Univerze v Ozu ali pa morda zato, ker je imel med ušesi zgolj otrobe, ni znano. A mediji so objavili, da dekličini starši niso imeli denarja za dokončanje posega, njeno zdravstveno zavarovanje pa je zadostovalo kvečjemu za stiropor. Kakorkoli že, plombe se niso obnesle in deklica je izgubila čeljust. 
Pretresljive zgodbe o usodah ljudi, ki si v ZDA ne morejo privoščiti niti najosnovnejšega zdravstvenega zavarovanja, so seveda pogoste. Toda Kansas vendarle izstopa. Razlog je tako imenovani “kansaški eksperiment” iz leta 2012, za katerega je zaslužen guverner Sam Brownback. Možakar očitno razmišlja z otrobi in čuti z žagovino.
Njegova davčna reforma — sploh ne ironično poimenovana “pohod proti ničli” —, je uvedla radikalno zmanjšanje davkov za premožnejše sloje, večini podjetij in samostojnih poklicev krepko zmanjšala ali celo ukinila dajatve na dobiček, skrčila socialne transferje, otežila dostop do zdravstvenega zavarovanja za tiste z najnižjimi dohodki (od tod plombe iz stiropora), zaprla vrsto šol, štiri javne agencije in odpustila dva tisoč javnih uslužbencev.
Guverner je napovedoval, da bo reforma prava adrenalinska injekcija za gospodarstvo, ki bo prinesla investicije in dvignila zaposlenost. Gre seveda za koncept “kapljajočega gospodarstva” (“trickle-down economics”), ki temelji na prepričanju, da davčni rezi prinašajo denar in da intenzivno zmanjševanje obdavčenosti najbogatejših na koncu prinese blagostanje celotni družbi. Guverner Brownback se je reforme lotil neusmiljeno, brez kompromisov, ki bi lahko ogrozili ideološko čistost eksperimenta.

Telebajski ploskajo

Neoliberalizem je sicer v modi, še posebno, odkar sta v 80. letih Ronald Reagan in Margaret Thatcher odkrila Hayekovo knjigo Pot v suženjstvo in se navdušila nad njegovimi trditvami, da davki in vmešavanje države v gospodarstvo vodijo v izgubo svobode.
Toda pred Brownbackom so le redki poskušali uveljaviti neoliberalno doktrino na tako infantilno simplističen in brezobziren način. Svetovna neoliberalna srenja je ob eksperimentiranju s prebivalci Kansasa poskakovala od navdušenja in ploskala z iztegnjenimi prstki. Kot Telebajski ob pogledu na strojček, ki dela palačinke.
A na koncu se ni izšlo. V nekaj letih je guvernerju uspelo milijardni presežek v državnem proračunu spremeniti v milijardni deficit. Napovedane rasti investicij in zaposlenosti ni bilo od nikoder. Gospodarska rast je krepko zaostajala za drugimi državami v ZDA — z izjemo tistih, ki so se po kansaškem navdihu odločile zakorakati v nič.
Brownback in pajdaši so proračunsko luknjo krpali, kot so vedeli in znali. Izropali so infrastrukturne fonde, nehali obnavljati avtoceste in krepko povišali davek na dodano vrednost, kar je seveda prizadelo predvsem ljudi z najnižjimi dohodki. Ti so na koncu plačevali več davkov kot pred reformo.
Neoliberalizem je na koncu vedno močnejši od gravitacije. Denar nikoli ne kaplja navzdol, ampak vedno in samo navzgor.

Krivičnost in gnev

Volilce v Kansasu so leta neoliberalnega mrcvarjenja pripravile do takšnega besa na vladajoče elite, da so na predsedniških volitvah leta 2016 dali prepričljivo prednost Donaldu Trumpu.
Če se vam to zdi nelogično, potem ne razumete, kaj je populizem, od kod prihaja in kako deluje. Neoliberalizem in populizem sta v simbiotičnem odnosu. Prvi ustvarja pogoje za drugega, ta pa mu vrača uslugo s spodkopavanjem demokratičnih institucij, ki bi lahko ogrozile njegove pozicije moči. Pogonsko gorivo tega sožitja sta socialna krivičnost in ljudski gnev, ki ju neoliberalizem povzroča, populizem pa spretno izkorišča, zato da si pribori in utrdi oblast.
Skupni sovražnik enih in drugih je liberalna demokracija. Ta predstavlja antipod populistične, neliberalne demokracije, saj temelji na nedeljivih človekovih in socialnih pravicah in političnih svoboščinah, vladavini prava, solidarnosti in spoštovanju človeškega dostojanstva vseh ljudi.
Takšna liberalna demokracija za svoje delovanje potrebuje socialno pravičnost. Ljudje, ki si jemljejo pravico do skoraj vsega, in ljudje, ki nimajo skoraj nič, namreč težko sobivajo v istem demokratičnem političnem prostoru. Za neoliberalizem, ki temelji na neomejeni svobodi kapitala, je socialna pravičnost nesprejemljiva. Krog je sklenjen.
Ker smo ljudje racionalna bitja, bi lahko sklepali, da je klavrni konec kansaškega eksperimenta upočasnil zmagovalni pohod neoliberalno-populistične osi. Kdor tako razmišlja, spet ne razume populizma. Populizem ne gradi na razumu, temveč na negativnih čustvih in manipulaciji pogosto upravičenega revolta, ki odrinjene in razžaljene in s stiroporjem plombirane zapira v ječo lastnih predsodkov, sovraštva in strahu.
Brez te zmanipulirane projekcije odgovornosti ne bi bilo ne Trumpa, ne brexita, ne Salvinija, ne Orbána, ne naših malih orbánov.

Žogice za golf

Tukaj pa se analogija s Telebajski tudi konča. Ko Tinki Binkiju in njegovim prijateljem strojček za palačinke zakuha in se pokvari, ti samo skomignejo z rameni, še enkrat pomahajo in se pogreznejo v zemljo.
Z neoliberalci je drugače. Trump se je za volilno podporo kansaškim volivcem zahvalil tako, da je na zvezni ravni pripravil davčno reformo, ki zelo spominja na kansaški pohod proti dnu. Ker nobeno dobro delo ne sme ostati brez nagrade, je Sama Brownbacka pred letom dni imenoval za posebnega odposlanca za mednarodno versko svobodo. Glavni arhitekt propadle reforme, Stephen Moore — za katerega pravijo, da se rad našemi v strokovnjaka za ekonomijo in na televiziji trosi otrobe o denarju in številkah —, je bil pred dnevi imenovan v odbor guvernerjev ameriške centralne banke.
“Stephen bo prekleto dobro opravil svoje delo,” je rekel Trump in odletel na Florido. Ker ko neoliberalci zavozijo do konca, se ne poskrijejo v luknje, ampak vanje pošiljajo žogice za golf.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v torek, 9. aprila 2019, pod naslovom Neoliberalizem za Telebajske. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.