Verjetno bi se večina strinjala — z dolžnim spoštovanjem do novinarskega poklica —, da bi bilo bolje, če bi Sarah ostala pri svpjem prvem poklicu, saj bi tam verjetno naredila manj škode.

Dolga leta se je z novinarstvom ukvarjal tudi nedavno preminuli predsednik Evropskega parlamenta David Sassoli. Med še živečimi in delujočimi politiki pa moramo seveda omeniti Borisa Johnsona.

Veliko aktivnega dopusta

BoJo je bil dopisnik iz Bruslja in kolumnist Daily Telegrapha. Zadnjo kolumno za ta časopis je napisal tik pred referendumom o Brexitu. Ta je bil njegova odskočna deska za skok na vrh britanske politike, s katerega je nedavno tako klavrno strmoglavil.

Johnson je bil takšen novinar, kakršen je kot politik — pokvarjen in lažniv. A ta nemoralnost ni bila posledica prehoda iz novinarstva v politiko, ampak Johnsonove osebnosti. Zato ne njegov ne drugi prej omenjeni primeri transferjev niso argument, da bi počez in nasploh obsojali vsakogar, ki bi se odločil za ta korak.

Ni razloga, da dober novinar ne bi mogel postati tudi dober politik. Zaplete se kvečjemu, če se politik po koncu kariere želi vrniti v novinarstvo. In ravno to je tisto, kar moti mnoge komentatorje zadnjih prestopov v Sloveniji.

Mimogrede, ravno o tem te dni baje razmišlja Boris Johnson. Morda iz ljubezni do novinarskega poklica, morda pa tudi zato, ker mu je Daily Telegraph za tedenske kolumne plačeval 270.000 funtov na leto. Za ta denar si lahko privoščiš veliko aktivnega dopusta na Jezerskem.

Majhen ribnik

Primerjave s tujino so zanimive, a niti Churchill niti Sarah Palin in še manj Boris Johnson nam ne morejo dati dokončnega odgovora na to, ali so tovrstni prehodi sprejemljivi ali škodljivi — za novinarstvo, za politiko in za demokracijo. V vsakem primeru so komplicirani in občutljivi, ker so neodvisni mediji v demokraciji eden od stebrov nadzornega sistema nad politiko. Prehodi iz enega statusa v drugega — in še posebej nazaj —, zato sprožajo legitimna vprašanja o tveganjih za sistem nadzora in varovalk, brez katerih demokracija ne more delovati.

V primeru Slovenije imamo še ta specifičen problem, da smo zelo majhen ribnik, v katerem se mnoge ribe med seboj poznajo. Učinkovitost nadzora nad demokracijo pri nas objektivno obstaja, tudi če noben novinar ne gre med politike.

Še večji problem v Sloveniji je to, da je politika na tako slabem glasu. Politika je za mnoge dejansko kurba, kot je rada rekla moja pokojna babica Anuncijata. Kdor gre iz novinarstva v politiko, se ne zaposli, ampak se — vsaj v očeh mnogih — proda. Politika ima v Sloveniji izjemno slab sloves. Kdor se vanjo poda, tvega, da bo za vedno zaznamovan. To je resen problem, saj spodbuja negativno selekcijo pri izbiri tistih, ki jim v roke predajamo upravljanje države.

Anatema

Težava je v tem, da nam slabega ugleda politike ne bo uspelo rešiti z obsojanjem novinarjev, ki gredo v politiko ali se v njej zaposlijo, ampak samo z izboljšanjem zaupanja, ki ga ljudje do politike imajo. Potrebujemo boljšo politiko in boljše politike. Da bi to dosegli, pa je eden od nujnih pogojev, da v politiko pride čim več ljudi, ki imajo znanje, integriteto in ugled. Tudi novinarji.

Argumenta, povezanega z njihovo vlogo pri nadzorovanju politike, ne moremo jemati absolutno. Če anatema političnega angažiranja velja za novinarje, zakaj ne tudi za sodnike in aktiviste civilne družbe? Policiste, zdravnike? Bomo do boljše demokracije res prišli tako, da bomo pot do nje pavšalno preprečili mnogim, ki so za to kvalificirani in so to s strokovnostjo in načelnostjo na svojem področju dela že dokazali?

Po mojem to ni prava pot. Občutljivost takšnih prehodov je realnost. Posamezniki, ki se za to odločijo, za to prevzemajo osebno odgovornost. Sprijazniti se morajo, da bo javnost še bolj pozorno in natančno nadzorovala njihovo delovanje.

Vaški posebneži in mediokritete

Nujno potrebujemo tudi vrsto sistemskih in družbenih sprememb. Največjo odgovornost ima politika, ki je edina, ki si lahko povrne izgubljeno zaupanje in ugled. Če bo politika za tako velik del javnosti samo pokvarjena mlakuža, potem se nikar ne pritožujmo, da je v politiki toliko sumljivih vaških posebnežev in mediokritet.

Veliko odgovornost nosi tudi novinarski ceh, saj mora brezkompromisno vztrajati pri spoštovanju profesionalnih pravil in etike svojega poklica. Tako glede tistih, ki so "samo" novinarji, kot še posebej glede "specialnih povratnikov", ki bi se želeli iz politike vrniti v novinarstvo.

To ne pomeni, da novinarji ne bi smeli imeti svojih mnenj in prepričanj. V Sloveniji smo ujeti v binarno polarizacijo med konceptom "neodvisnih" novinarjev brez vrednot in ideologije ter konceptom "uravnoteženega" medijskega prostora, v katerem so novinarji zgolj družbenopolitični delavci in poslušni vojščaki te ali one politične opcije.

Prvo je fikcija demokracije, drugo pa njena antiteza. Da ima novinar politično prepričanje, ni niti nenavadno niti nedemokratično. Enako velja za medije. Pri večini medijev v razvitih demokracijah je znano, ali so levo, sredinsko ali konservativno usmerjeni. Je pa seveda pomembno, da razumejo osnovna pravila novinarstva, kot razliko med poročanjem in mnenjem, in da dosledno spoštujejo novinarsko etiko.

Britanski Guardian ima že več kot stoletje v kolofonu zapisano geslo "Dejstva so sveta, komentar je svoboden." Težava nastane, kadar posameznik ali medij novinarsko profesionalnost podredi ideologiji in piše po diktatu svojega političnega botra in gospodarja.

Eksistencialna grožnja

Še en velik problem — ne le slovenskega novinarstva, ampak demokracije v Sloveniji nasploh —, je prekarnost novinarskega poklica. Novinarji v Sloveniji praviloma nimajo toliko težav s plačevanjem aktivnega dopusta na Jezerskem kot s plačevanjem položnic. To je po eni strani velika eksistencialna grožnja za novinarje, po drugi strani pa tudi nevarnost za demokracijo.

Prekarnost povzroča nevarnost pritiskov. In kar zadeva prehode v politiko, bi se novinarji za to morali odločati zaradi tega, ker verjamejo, da lahko kaj naredijo in dokažejo še na tem področju, in ne zato, ker drugače ne morejo preživeti ali ubežati pritiskom, blatenju in grožnjam.

V Sloveniji ne bomo imeli boljše demokracije, če bomo novinarjem a priori odrekali možnost, da odidejo v politiko. Imeli jo bomo, če nam bo uspelo dvigniti raven politične kulture, profesionalnosti in integritete. Predvsem med politiki, pa tudi v medijih. Za to lahko veliko naredimo tudi sami. Ker navsezadnje imamo še vedno možnost in pravico, da sami izbiramo, koga bomo brali, poslušali, gledali — in koga volili.