Kulumne
#kritika #pop #glasba #brecelj
Nenekrolog za Marka Breclja: Judež Črni Peter je igral električno kitaro
Logo 25.04.2019 / 11.35

Vse sem mu odpustil. Zdaj lahko umrem — če že on ne bo (nikoli) —, ko sem ga končno slišal peti stare hite s Cocktaila.

In bolj ko so se leta odmikala, bolj sem trmasto vztrajal pri starem Breclju. Nikoli več ga nisem šel poslušat. Ker to ni bil več Brecelj, kakršnega sem poznal in občudoval in ki je name vplival kot recimo Kostja Gatnik z ​Magno Purgo ali Frank Zappa & The Mothersi s svojimi dotedanjimi platami. — [Fotografija: Marko Crnkovič]

V petek zvečer sem bil kot star, toda frustriran fan na koncertu Marka Breclja. Skoraj tri ure sem potrpežljivo prenašal dolgočasne, pomilovanja vredne neglasbene neumnosti samo zato, da bi slišal tistih nekaj njegovih 40, 45 let starih, genialnih in nepozabnih greatest hitov.
Morda je bilo zadnjič. Pa ne zato, ker ne bi več hotel. Zdaj, ko sem končno enkrat na stara leta probal, bi za tistih nekaj Brecljevih komadov, ki bi lahko bili spremenili slovensko popularno glasbo — pa je po njegovi poznejši krivdi niso —, potrpel še veliko dlje in prenašal še kaj hujšega.
Morda je bilo zadnjič zato, ker je Marko Brecelj s svojo tipično narcisoidno nebogljenostjo in avtodestruktivnostjo naznanil, da ima nekakšnega raka. Če sem ga prav razumel, kostnega.
Breclju kličem še na mnoga leta in si želim in upam, da gre samo za ultimativno potegavščino ali vsaj pretiravanje v okviru performansa.

Fleten kvartir, preste in pir

Marko Brecelj je v Klubu Cankarjevega doma tokrat nastopil pod naslovom Večkrat me je veselilo: Performirana in honorirana uprizoritev v štirih dejanjih. Pred kakšnimi dvestotimi plus-minus mojih let, podobno frustriranimi fani.
Prvo dejanje je bilo sestavljeno iz komentiranega, kao multimedijskega snemanja in projiciranja lastnoročnega ribanja rdeče pese, sekljanja mandljev in ožemanja limon. Iz vsega tega si je zmešal — citiram — “ciankalij” in ga pogoltnil oz. popil. Poantam nisem sledil, priznam. Ali pa so mi ušle, tudi če sem.
V drugem dejanju je pred prvim, krajšim mock dokumentarcem o subkulturni sceni pri nas in po njem še več nakladal. Tu in tam se je kdo iz publike nasmejal, ker Marko Brecelj tudi za sproti in tukaj in zdaj ni neduhovit in brez osivelega šarma slovenskega prakantavtorja, nemara celo rockerja — četudi brez novih prebliskov.
Daljši, skoraj uro dolgi dokumentarec Obredna daritev sem nehal gledati po desetih minutah in šel v bife nekaj spit. (“Fleten kvartir, preste in pir”: v bistvu je bila na šanku velika skleda smokija.) Pivo je častila Brecljeva najbolj ortodoksna in verjetno najmanj frustrirana fanica, gledališka režiserka Mateja Koležnik. Pa ne samo meni. Kot piše Brecelj sam na svojem blogu (dodogovor.org): “Mateja je plačala v bifeju najmanj dvajsetim pijačo.”
Mimogrede, Mateja Koležnik je na v CD prišla direktno iz Basla, kjer je bila večer prej premiera Lorcove drame Yerma v njeni režiji (in s kostumi Alana Hranitelja).

Prizor z drekom

Ko sem tik pred koncem dokumentarca prišel nazaj v dvorano, da ja ne bi zamudil kao napovedanega petja, sem ravno ujel prizor z drekom. Totalen šit. Dobesedno.
V notranjosti nekakšne king-size kahle s tapeciranim obodom je bila montirana kamera, ki je snemala anus bolnega, nemočnega, morda celo invalidnega človeka. Dobri Marko Brecelj, vedno pripravljen pomagati, tokrat v vlogi negovalke, je človeku, ki ima očitno težave z izločanjem, iz riti trebil feces. (“Dragi sosed, pomirite se”: navlekel si je gumijaste rokavice.)
Insajderji so verjetno vedeli, za kaj in za koga gre. Jaz ne. Med publiko sem videl ljudi, ki so gledali stran in si zakrivali oči.
Kdo ve, kaj nevzdržnega sem še zamudil.
Malo pozneje — natančneje, ob 22:41 — pa je Marko Brecelj končno vzel v roke kitaro in začel peti.
{embed_youtube}https://youtu.be/N8sswwtxUiQ{/embed_youtube}
Brecelj izvaja skladbo Alojz valček s Cocktaila (1974). Komad je nastal prosto po Alojzu Kodretu, Brecljevemu profesorju fizike na FNT. Kodre je Breclja tožil — in dobil. Brecelj je moral spremeniti refren “Alojz Kodre, mojster za vse, mojster za mafijo” v “Alojz Podre”. Na posnetku je v slišati Matejo Koležnik, kako pritegne refren. — [Video: Marko Crnkovič.]

43 let pozneje

Prvič sem videl in slišal Marka Breclja v živo pred skoraj 43 leti, še z Buldožerji, v okviru turneje po izidu Pljuni istini u oči, še v osnovni šoli. [Več o tem na tej povezavi, op. MC.] To je bil moj prvi rock koncert sploh. In moj zadnji Marko Brecelj v živo. Aja, ne. Bil sem še na enem koncertu ali v bistvu že performansu (ampak takrat se temu še ni tako reklo): Brecelj in Ivan Volarič Feo (1948–2010) sta kot Duo Zlatni zubi imela matinejski koncert na naši gimnaziji. Po mojem leta 1980 ali 81.
Ves ta čas je bil Marko Brecelj na stranskem, mrtvem tiru mojega glasbenega življenja. V bistvu sem bil jezen nanj. Razočaran. Jezen in razočaran, ko je zapustil Buldožer. Jezen in razočaran, ko je pozneje postal alternativec. In to svojo jezo in razočaranje sem stresal na vse, kar je bilo z njim povezano.
Brez veze se mi je zdel v resnici sploh ne slab dokumentarec Janeza Burgerja Priletni parazit ali Kdo je Marko Brecelj?(2014). Brez veze se mi je zdel v resnici sploh ne slab dokumentarec Varje Močnik Glasba je časovna umetnost 2, LP film Buldožer — Pljuni istini u oči (2017).

Kulturni škodljivec

In bolj ko so se leta odmikala, bolj sem trmasto vztrajal pri Breclju iz obdobja Cocktaila in Buldožerjev ali kvečjemu še Dua Zlatni zubi. Nikoli več ga nisem šel poslušat. Ker to ni bil več Brecelj, kakršnega sem poznal in občudoval in ki je v občutljivem in odločilnem obdobju prehoda iz pubertete v rosno mladost name vplival kot recimo Kostja Gatnik z Magno Purgo ali Frank Zappa & The Mothersi s svojimi dotedanjimi platami.
Nikoli nisem šel na noben njegov performans. Iz principa. Iz jeze in razočaranja, ker je verjetno najbolj talentiran glasbenik in tekstopisec, kar jih je slovenska gruda rodila, postal alternativen, subkulturen agitatorček, borec za družbeno pravičnost, neduhovit in duhamoren antipopovičevski, antifarški, antiestablišment provokator. Iz jeze in razočaranja, ker je pustil vnemar glasbo, čeprav bi lahko bil posnel še na ducate plat in prav toliko hitov. Ki bi jih navdušeno poslušala cela Slovenija, ne samo dvesto plus-minus mojih let starih in podobno frustriranih fanov. Iz jeze in razočaranja, ker se je zavestno, namerno marginaliziral in iz sebe naredil kulturnopolitičnega klovna.
Marko Brecelj je s svojo glasbeno abdikacijo povzročil velikansko škodo. Ker nas je za toliko stvari prikrajšal.
Sem pa vsake toliko našel in izkoristil priložnost, da mu pohofiram na račun njegove stare slave in ga izpostavim kot protiutež današnjim norostim — ki v primerjavi z današnjimi niso bile še nič posebnega. Tole hvalnico njegovi Paradi kot aktualen posmeh državotvornemu proslavljanju sem recimo napisal v Sobotni prilogi Dela samo šest let nazaj. To pač pride z leti.

In bolj ko so se leta odmikala, bolj sem trmasto vztrajal pri starem Breclju. Nikoli več ga nisem šel poslušat. Ker to ni bil več Brecelj, kakršnega sem poznal in občudoval in ki je name vplival kot recimo Kostja Gatnik z ​Magno Purgo ali Frank Zappa & The Mothersi s svojimi dotedanjimi platami. — [Fotografija: Marko Crnkovič]

Akustika, elektrika

Toda ko sem ga po vseh teh desetletjih spet zagledal in zaslišal v živo, pojočega Ta stol, Parado, Alojz valček, Črnega Petra, Stonesi spoznajo moje stare starše, Rastemo in Požar — in morda še kakšno, večinoma s Cocktaila (1974/2015: “obilnega vunbacilnega”, namreč razširjenega ponatisa) —, so bile vse te moje zamere pozabljene. 
Vse sem mu odpustil. Imel sem občutek, da pa lahko zdaj mirno umrem — če že Brecelj ne bo (nikoli) —, ko sem enkrat v življenju in končno slišal Breclja v živo peti stare hite.
Ni me motilo, da včasih ne zadene prave note — glavno, da ima še vedno tisto prepoznavno mladostno in hudomušno barvo glasu. Ni me motilo, da včasih sredi komada, med dvema kiticama ali po refrenu, zamišljeno obstane, ker je pozabil besedilo — glavno, da mu zvesta publika pomaga naprej, ker takih besedil nikoli ne pozabiš. Ni me motilo, da si mora med skladbami razgibavati prste leve roke, ker skleroza ne sledi akordom — glavno, da še vedno zna in si še upa kot pravi Judež prešaltati z akustične kitare na električno.
Če je Brecljeva genialna glasba prestala test časa — oz. ker ga je prestala —, mu moramo priznati, da ga je prestal tudi on. Če seveda tako gledamo. Kot dosleden, nepopustljiv človek, ki vse resno jemlje in si nikoli ne premisli — in ki je za to pripravljen plačati visoko ceno. S katero se pač moramo tudi mi sami sprijazniti.

NAROČI SE
#kritika #pop #glasba #brecelj
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke