Nenad Prokić je redni profesor drame 20. stoletja na Umetniški univerzi v Beogradu. Kot dramatik je iz Srbije odšel leta 1989, najprej za pet let v Slovenijo, v SNG Maribor, kjer je sodeloval s Tomažem Pandurjem, potem pa še dalje, zlasti v Veliko Britanijo. V Beogradu je bil dva mandata direktor festivala Bitef. Ukvarjal se je tudi s politiko, ustanovil je Liberalno demokratsko stranko in bil poslanec v srbski Narodni skupščini. Zadnja leta se ukvarja s humanitarnim delom v malteškem viteškem redu in ambasadi Suverenega vojnega malteškega reda.

Lopovi brez ideologije

Nevidne armade proizvajajo lakoto, epidemije in vojno. Njihov ugriz je hujši od laježa. Medtem ko je planet v biokemičnem iskanju sreče, nekakšnega cepiva, ki ga bomo drago plačali, si nevidne armade že zamišljajo nove krvave ulice, ko bodo kot kaki Rothschildi spet ugodno kupovali nepremičnine.
V tem pogledu, toda samo v tem, je Srbija daleč prišla. Kmetavzarski kapitalizem se je razširil na vse strani. Nacionalisti so se preobrazili v moderne lopove brez ideologije. Zdaj Tito, zdaj četniki, pa Rusija in Kitajska, mi pa v Evropsko unijo. Vse je mogoče, dokler mi dopuščajo, da nemoteno kradem. V Jugoslaviji nam je ideologija grenila življenje, zdaj nam življenje mnogo bolj greni, ker lopovske horde ideologije sploh nimajo. Moje intimno življenje pa je glede na razmere remek delo. Podobno je Japonski. Kot v japonski tradiciji je tudi v mojem intimnem življenju prihodnost v sedanjosti, sedanjost pa v preteklosti. Vse, kar sem od nekdaj politično propagiral, je bila daljna in zvečinoma nedosegljiva prihodnost za okolje, v katerem živim, medtem ko sem v bistvu povsem potopljen v kulturo nekdanje države. Od Triglava do Gevgelije, od Subotice do Palagruže. Te fizične izgube ne bom nikoli prebolel.

Teatri niso več potrebni

Ni korona ugasnila Bitefa, Bitef bo ugasnila srbska omahljiva družba. To ni več tista družba, ki je zasnovala to epohalno institucijo. Korona je med drugim hitro postala priročen, manipulativen izgovor za vse mogoče norosti in napake. Srbskega gledališča danes praktično ni, vsi teatri so zaprti. Pa ne zaradi korone, ampak ker nikomur več niso potrebni. Lahko bi organizirali predstave na prostem in mnoge pomembne projekte, a nikomur več niso pomembni v današnji Srbiji. Teater bo preživel, to je ena njegovih manjših kriz med konstantnimi krizami zadnjih tisoč in tisoč let. Ali bo preživela tudi kultura v Srbiji, pa je vprašanje. A tudi če preživi, kakšna kultura to sploh bo?

Kot profesorju mi je v največjo uteho, da še imamo prave študente. Ni jih veliko, tudi študenti so se spremenili. Kot vsi v družbi. Tudi oni iščejo najkrajše poti. Vse te poti so v glavnem zunaj Srbije, kar je popolnoma razumljivo.
Humanitarno delo v Srbiji je nepregledno velik posel. V ambasadi Suverenega vojnega malteškega reda v Republiki Srbiji poskušamo že leta čim več pomagati. Še zmeraj nimamo asociacije vitezov, zato ambasada opravlja vse humanitarne posle. Vzdržujemo tudi stike z Asociacijo malteških vitezov Slovenije, na katere pomoč in izkušnje računamo. Tudi beograjski nadškof, monsignor Hočevar, nas opogumlja na tej poti. Pomagamo s svojimi sponzorji z vsega sveta, posebno ustanovam, kot so bolnišnice in domovi za otroke, ostarele in nemočne, pa tudi posameznikom, kolikor nam možnosti dovoljujejo. Malteški red je najstarejše živo viteštvo na svetu, obstaja skoraj tisoč let. Obstal je tudi skozi svoj slavni moto »tuitio fidei et obsequium pauperum« [latinsko: »obramba vere in pomoč ubogim«).

Pandurjevo obdobje

V Maribor sem prišel že sredi 80. let na povabilo Toneta Partljiča in Vilija Ravnjaka. V hotelu Orel sem na večerji po svoji prvi premieri v Sloveniji spoznal študenta Tomaža Pandurja in njegovo sestro Livio. To se je kasneje razvilo v bogato in zelo uspešno sodelovanje. Jovan Ćirilov, prvi mož Bitefa, mi je po premieri tretjega dela La divine commedie dejal: »Nikoli več ne bo nihče potrošil toliko denarja za tvoje besede.«
Imel je prav. Obšli smo cel svet z našimi velikimi in dragimi predstavami. Dobil sem ponudbo za državljanstvo mlade države Slovenije po 13. členu Ustave RS za posebne zasluge. Politika je to preprečila, pa ne samo tista beograjska.
A zasluge so zasluge. Zasluge ne minejo in ne zastarajo. Tudi brez državljanstva sem Štajerc. Vsaj po tem, da vse življenje pijem vino. Beograd, Dubrovnik in Maribor ostajajo moje tri najvažnejše točke na planetu. Državljanstvo tu ni pomembno.

Banane in ulice

Samo negotova okolja in narodi, ki ne zaupajo v svojo zgodovino, spreminjajo imena ulic svojih mest. Beogradu se ni treba sramovati, da je bil prestolnica velike in uspešne države. Ta strahopetna poteza trideset let po razpadu bivše države razgalja vso bedo današnje politike v Srbiji. Del beograjske javnosti se je ostro zoperstavil mestni oblasti ob tem koraku.
Očitno politiki v vseh banana državicah ex-YU območja živijo še naprej od sprtega ljudstva, ker nimajo od česa drugega živeti. Ko pridem na oblast, bom toponime nekdanje države vrnil v Beograd. Mariborsko najprej, ker je v občini, v kateri živim, na Zvezdari.
Zmotila me je iniciativa mariborskih Srbov, čeprav je bila dobronamerna: da Beograd ne rabi Mariborske ulice, ker veliko Srbov živi v Mariboru. Imeti jo mora zaradi tistih, ki jih je mnogo več: zaradi vseh Slovencev, s katerimi delimo skupno zgodovino, s katerimi smo si delili dobro in zlo, s katerimi smo se skupaj borili za svobodo in ki so zaradi vsega tega v naših srcih. In tam bodo ostali za vedno. Z ulicami ali brez njih.

Da, delal sem v Angliji. Na žalost Charlotte ni zaigrala, kar pa ne pomeni, da ne bo. Dal bom komad brezplačno, če bo privolila. Želim si, da bi se vsi ljudje tako lepo starali kot ona.
Redko pišem za teater. Ljubi bog, če bi stalno pisal za teater, bi bilo strašno. Teater je bil samo nekaj časa moja običajna praksa. In nenazadnje, z gledališčem bi se morali ukvarjati mladi pisci. Vsi dramatiki so svoja velika dela napisali v mladosti. Kot je napisal Voltaire: »V teatru je včasih pomembneje, da udariš močno, kot pa da udariš natančno.«
Teater je posel za mlade. Ne vem, kaj prinaša jutri. Celo življenje sem bil avtsajder.

Evroskepticizem

Brexit je potrdil mojo slutnjo. Človeški duh ima za ogledovanje močnejše izvire energije od razuma, to pa sta poetsko doživljanje in intuicija, ki nadvladata sterilne diktate razuma. Le kdor jima tenko prisluhne, ne bo zgrešil. Danes je vse subjektivno, lažno in popolnoma nejasno. Vse ostaja konstantno nerazjasnjeno. Evropa še posebno. Na koncu vse razpade v grozo.
Vseeno pa sem prepričan — tako kot v Hercegovini, ko jih piči kača, najdejo rešitev v zdravilnih rastlinah kraja pika —, da moramo tudi vsi mi na Balkanu zdravje in rešitev iskati v Evropi, na svojem terenu. Tisti, ki verjamejo, da jih bodo daljni Kitajci rešili pred daljnimi Rusi ali obratno ali kdorkoli že pred komerkoli … — taki so gotovo nesrečneži v žrelu kriminalne oblasti.

Stari mistiki govorijo, da nesreča pride zato, da bi preprečila drugo, še večjo. Tako vidim to pandemijo. Če ne bi prišla kot opomin, bi prišlo nekaj še veliko hujšega, samo malo kasneje. Vse tiste križarke po svetovnih morjih s tisoči ljudmi, ki prihajajo vsak dan v druga mesta in raztresajo povsod svoj znoj, bakterije in viruse … — to se ni moglo dobro končati.
Kot otrok sem s starši odhajal na morje ali v planine za dva, tri tedne, vedno na en kraj. Tam smo počasi uživali in počivali. Zdaj je povprečen turist pol dneva v Rimu, en dan v Parizu, dva dni v Barceloni, potem en dan na Norveškem, dan in pol v Grčiji in potem, če najde ugodno nizkocenovno vozovnico, gre še v Tokio ali Tajpej za nekaj ur. Histerični dopusti za histerično populacijo. Že Jezus je rekel: »Stal sem na robu sveta in gledal pijane.«