Današnja levičarska mladina ima po svoje prav. Je pa nestrpna, nepotrpežljiva, neučakana … — z eno besedo, radikalna. Ali če dodamo še eno, idealistična.

Triindvajset mladenk in mladeničev, ki so včeraj skupinsko izstopili iz stranke Levica, pravi, da se ne vidijo več “v tej malomeščanski liberalni stranki”, ker verjamejo “v socialistično alternativo” in “v politiko onkraj diktature kapitala, političnih javnih pridig levo ali desno obarvane centristične elite in neoliberalnih zapovedi bruseljske tehnokracije”.

Uf, uf! Dobro povedano. Diktatura kapitala? Da. Javne pridige? Da. Centristična elita? Da. Neoliberalne zapovedi bruseljske tehnokracije? Tudi da. Vse to je v bistvu res.

Ampak kaj hudiča so pričakovali? Kako si pa oni sami predstavljajo politiko? Vladno politiko?

Nekaj je na tem

Po mojem je to generacijsko. Levica je etablirana stranka milenijcev, ki jo zdaj torpedirajo zumerji. Stranka se je v desetih letih politično gentrificirala, kar radikalnemu podmladku seveda ni všeč in se čuti alieniranega. Odrinjenega in izdanega.

Nekaj je na tem. Združena Levica je po prvem uspehu na volitvah 2014 ostala v opoziciji in gradila naprej svoj osvežujoči korektivno kljubovalni status. Na volitvah 2018, ko se je odrezala še bolje, se ji je to očitno obrestovalo. Toda s svojo hibridno pozicijo — med bi pa ne bi konstruktivnostjo in razdiralništvom — je v tem mandatu precej tega političnega kapitala zapravila. Zato ni bilo presenetljivo, da je na volitvah 2022 dosegla svoj najslabši rezultat, odkar se uvršča v parlament. Pri tem pa je nekoliko paradoksalno vendarle sprejela povabilo v vlado in postala del obetajoče in osvoboditeljske koalicije.

15 % moči

Biti v vladi pomeni, da ne moreš vztrajati pri svojih izhodiščnih radikalnih stališčih. To preprosto ni mogoče. Levica ima tri resorje od dvajsetih. Kar pomeni, da lahko imajo o ostalih sedemnajstih svoje mnenje, kaj več od tega pa seveda ne. Petnajst procentov moči. Če sploh.

Biti v vladi je za stranko super. To je napredek. Vsaj po eni strani. Če dela vlada kot celota dobro in če uživa podporo, se nekaj od tega prime tudi juniorskega koalicijskega partnerja. Če ne dela dobro in če ji podpora pada, pa očitke pokasirajo tudi oni. Tudi za tisto, za kar sploh niso odgovorni ali kaj šele krivi.

Tako ta svet deluje

Etablirana Levica se je glede na svojo člansko strukturo znašla v še tem bolj nezavidljivi situaciji, ker največ očitkov na račun posplošene percepcije stranke — elite treh ministrov in petih poslancev (med katerimi je eden maverick) — prihaja iz njenih lastnih vrst. Iz vrst njenega po defaultu radikalnega podmladka. Vključno s par let starejšim, a nikoli odraslim, zdaj začuda potuhnjenim Kordišem.

Težko je biti alternativa in se nekega dne zbuditi kot establišment. Ker vlada je establišment. Malomeščanska prevlada odločujočih, diktatura kapitala (ali vsaj razpoložljivih financ), vojska, policija, javne pridige, centristične elite, domači in tuji tehnokrati … — vse to je establišment. Tako ta svet deluje. Celo slovenski svet.

Toda današnja politična mladina se s tem noče sprijazniti. Verjetno se tudi včerajšnja in predvčerajšnja nista zlahka sprijaznili, vendar nista bili tako trmasti in nepopustljivi.

Neumni populisti?

Sicer pa mislim, da ta razkol Levici ne bo škodil. To pride in gre. Pomainstreamljeno krilo stranke je še vedno prevladujoče in bo tudi ostalo. A to še ni zagotovilo, da bo Levica na volitvah 2026 prišla v parlament. SD že bolj verjetno, Levica pa ne nujno. Združevali pa se bodo šele leta 2030 (ko bo morda že prepozno). Do takrat pa se bodo šlepali na te zanemarljive razlike med enimi in drugimi malomeščanskimi liberalci in centristično elito.

Na drugi strani pa je nemogoče, da bi v parlament še kdaj prišel Kordiš, če bi se z disidentskim podmladkom odločil po hitrem postopku ustanoviti stranko. Radikalci že mogoče vlečejo — ampak samo, če so neumni populisti. In ta omladina zagotovo ni niti neumna in še manj populistična.