Moraš biti res norec ali vsaj hudoben, da se greš zaradi tega zgražat: Nova24TV.si poroča, »da je v knjigarni DZS na Jesenicah mogoče med kupovanjem šolskih potrebščin kupiti tudi stenski koledar za leto 2020 z motivom nekdanjega predsednika SFRJ Josipa Broza Tita«.
Madona, kaj takega!
Mislil sem, da so desničarji pretežno neoliberalci in da bi po tej logiki morali ideološko škakljive zadeve prepuščati nevidni roki trga. Če je po koledarjih s Titom povpraševanje, potem naj bodo pač naprodaj, kajneda? Jaz sam ga ne bi imel, ker bi se mi zdelo smešno. Ampak so what, če ga prodajajo?
Hmm, morda pa so desničarji samo zavistni, ker slovenski krošnjarji ne ponujajo domobranskih zastav — kao zastav dežele Kranjske iz XIX. stoletja —, ker je po njih premalo povpraševanja?

Kulturni boj

Primer je sicer dovolj zgovoren, da lahko izpeljem par sklepov o kulturnem boju med levičarsko jugonostalgijo in desničarskim negiranjem in zaničevanjem vsega ex-komunističnega — celo popolnoma nekomunističnega.
Politična zgodovina ali zgodovina neke oblasti, režima, pa čeprav nedemokratičnega, je seveda nekaj drugega kot kolektivna, ljudska zgodovina taistega obdobja, ki je seštevek osebnih, individualnih, spominskih, reminiscenčnih, neformalnih, nekanoniziranih, neverificiranih, magari nedokazanih zgodovin.
Ljudje se spominjajo tistega, česar se hočejo, in cenijo od teh izsekov tisto, kar jim paše. Pri nekaterih prevladujejo lepi spomini, ki jih jemljejo osebno, kot del sebe, svojega življenja, pri drugih pa prevaga tisto slabo, kar je bilo družbeno, grosistično zgrešeno.
Čeprav znam ceniti marsikaj iz tistih dobrih starih časov, se nimam za jugonostalgika. In čeprav tudi preziram in obsojam marsikaj, kar se je dogajalo v SFRJ, se nimam za revizionista in revanšista.
Ta država zagotovo ni bila niti tako grozna in gnusna država, kot jo danes slikajo desničarji, niti tako idealna in idealistična, kot jo evocirajo ta levi. Ponavljam: vsak se spominja tega, kar mu paše — in ko vse to sešteje, posplošuje naprej. Jaz pa tega nočem.
Naj navedem dva ljubko trivialna primera.

Veliki Gobar

Pred dnevi, ko sem se peljal tam mimo, sem se spomnil, da so nas v gimnaziji leta 1978 ali 79 peljali — in to v soboto, ko ni bilo pouka! — v Bohovo (to je tam nekje pri Hočah pri Mariboru) na otvoritev novega Jeklotehninega skladišča. Jeklotehna je bilo veliko slovensko, mariborsko trgovsko podjetje z železnino in drugo tehnično robo. Če ne bi propadlo, bi bilo danes nekaj takega kot Bauhaus ali Obi.
No, tej pomembni delovni zmagi socialističnega samoupravljanja je s svojo prisotnostjo dal težo sam Stane Dolanc, ki je bil takrat ne vem kaj po funkciji. Pač večni komunajzer. V Mladininem Rolanju po sceni seveda še niso odštevali dni do upokojitve tako imenovanega Velikega Gobarja. Zaradi njega in njegovega govora smo skratka morali tja.
Bil sem zelo jezen, da moram na otvoritev nekega fucking skladišča. Še tem bolj, ker sem dan prej dobil svojo prvo resno feršterkerijo in sem hotel čez vikend preposlušat vse plate čim bolj naglas.
Če ne bi šel v Bohovo, bi dobil neopravičeno uro. Ne vem, zakaj nisem vseeno šprical. Saj ne bi bila edina neopravičena.

Nazareth: Love Hurts

Pred časom sem tudi bral o nesrečni smrti pravnukinje Džemala Bijedića. Na koncu se je sicer izkazalo, da umorjeno dekle ni bila pravnukinja predsednika skupščine BiH, pozneje predsednika Zveznega izvršnega sveta, temveč njegovega brata Nurudina, ampak vseeno.
Dakle: ko je Bijedić 18. januarja 1977 kot »jugoslovanski premier« umrl v letalski nesreči, so v SFRJ razglasili dan ali še več žalovanja — kar je pomenilo, da odpadejo vse zabavne prireditve. Tudi interne prireditve. Tudi ples na naši šoli. OŠ Franca Rozmana Staneta. (Tisti partizanski komandant, saj veste.)
Šolski plesi so bili v tistih časih pomembna zadeva. Vsaj za osmošolce. V disko nismo smeli — pa tudi če bi, nas ne bi not spustili. In potem nam gre nek Džemal Bijedić dol past z avionom! Tik pred našim plesom! Kot zanalašč! Le zakaj bi osmošolci žalovali skupaj s célo Jugo, namesto da bi se stiskali na Love Hurts od Nazarethov?!

S ciničnim nasmehom

Primera, ki ju navajam, sta bila seveda trivialna, vendar značilna. Gnati mladino na otvoritev skladišča zaradi nekega političnega govora? Ali jo prikrajšati za nedolžno zabavo zaradi vsevprek zapovedanega političnega žalovanja? Za današnje pojme je to nepredstavljivo.
Ampak kaj naj na to dandanes rečem? Se zgražam nad nekdanjo indoktrinacijo? Dvomim, da je to pravo stališče. Več kot očitno je, da me niso indoktrinirali. Preživeli smo. Kaj bi zdaj pizdil in štel Titove žrtve, kot to delajo desničarji zaradi tistih koledarjev? Nisem frustriran zaradi davno izgubljenega sobotnega dopoldneva. Ne bom zdaj hodil naokrog in zateženo razlagal, v kako gnusni državi sem živel. To jemljem s ciničnim nasmehom. Ja, zaradi mene z nostalgijo.
Če pa je kdo na Golem otoku izgubil dedka — kar je seveda malo huje kot en skenslan ples —, pa naj zaradi mene govori, kar hoče. Bom razumel. Bom dedku v mislih prižgal svečko. Samo naj ne posplošuje, ker velikanska večina pač ni doživela nič groznega.
Pa tudi ti drugi naj ne poveličujejo ničesar, ker nimajo nobenih argumentov. Kolikor-toliko prijetno in brezskrbno življenje z neusodnimi posledicami — ali vsaj spomini na takšno življenje — še zdaleč niso dokaz, da ne bi bilo možno živeti še veliko bolje, kvalitetneje, če že ne prijetneje in brezskrbneje.

Ultimativni odgovor

Za konec pa samo še nekaj.
Če se želite izviti iz primeža jugonostalgije in antikomunizma, ne sesuvajte načeloma butaste izjave hrvaške predsednice Čokolinde Grabar Kitarović, ki je ob podelitvi Fulbrightove nagrade pred Američani jokcala o življenju »na napačni strani Železne zavese«. Niti ji ne ploskajte.
Ne. Raje si preberite ali ponovno preberite znamenito knjigo neke druge Hrvatice: Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali Slavenke Drakulić. Mislim, da je 27 let po izidu to še vedno ultimativni odgovor na problem nekdanje Jugoslavije.
Ja, tako je bilo. Ampak vseeno smo se smejali. In se lahko še danes.