Povsem osebna in laična spoznanja o slovenskih politikih — ženskah in moških — so zelo zanimiva.

Najprej seveda osnovna ugotovitev za tiste, ki s politiki nimate nikakršnih izkušenj.
Tudi politiki so samo ljudje. Naj na televiziji delujejo še tako odločno, nepopustljivo, pokončno, na koncu so vendarle taki kot mi. S svojimi dvomi, negotovostmi, vsakdanjimi težavami in izzivi, ki slabijo to njihovo navidezno čvrstost in pokončnost.

Minglanje

Med njimi so taki, ki se zavedajo, da je politika služba za ljudi, in taki, ki ljudi v resnici ne marajo. Prvi veselo krožijo v družbi, se pomenkujejo, poslušajo sogovornike, minglajo. Drugi spet se z manjšo družbo zavlečejo v kot in se delajo, kot da tistih okrog njih ni. Ljudje jih v resnici nervirajo in so jim odveč, saj od njih vedno nekaj zahtevajo in pričakujejo. Če ne drugega, pa vsaj pozornost in čas.

No, najdejo se tudi tretji, ki ne vedo, kaj bi na družabnem dogodku sami s seboj sploh počeli. Še posebej, če gre za manj znane ali politično bolj ali manj odpisane. Nihče jih ne ogovori, v družbi so praviloma tiho. So neopazne sive miši.

Na pomoč!

Tako kot običajni ljudje tudi politiki včasih obujejo pošvedrane čevlje ali nositi kravato, na kateri je viden včerajšnji jedilnik. Nekateri pa so urejeni kot iz škatlice. Čista srajca — kljub vročini z dolgimi rokavi —, ki jo rada vidi vsaka strokovnjakinja za protokol. Obleka po meri, kot se šika, ščetka za čevlje je temeljito opravila svoje delo tik pred odhodom od doma.

In potem so spet tisti v sredini, ki pridejo na dogodek v puloverjih ali razvlečenih majicah z domiselnim sporočilom. Recimo: "Help!" Kot da so prišli slučajno, mimogrede. Da pogledajo, kaj se dogaja. Toliko, da niso v kratkih hlačah. A tega se večina res vzdrži. Njihovo obnašanje je primerno napisu na majici: na pomoč!

Mladi obetajo

Najbolj me presenečajo nekateri mladi politiki. Mnogi med njimi jemljejo politiko bolj resno kot starejši kolegi. Bolj odgovorno, bolj zrelo, bolj zavzeto. So tudi brez višinske bolezni, ki tako rada napade bolj znane, uveljavljene kolege. Mladi stojijo trdno na tleh in ostajajo prijazni, obrnjeni k ljudem. Nekateri politiki s kilometrino postanejo vzvišeni, arogantni, neprijazni, prevzetni, domišljavi. Mladi pa obetajo. Take so moje izkušnje.

Nekaterim se vidi, da svojo politično vlogo igrajo. Niso pristni. Svojo pojavnost dojemajo kot filmsko vlogo, ki jo je treba odigrati do konca filma — oz. mandata. Ali še raje še naprej, v naslednje nadaljevanje.

Ne boste pa verjeli, da so tudi v politiki povsem avtentični, neponarejeni ljudje, ki iskreno iščejo rešitve, sočustvujejo s soljudmi in jim ni vseeno, da je ugled politike tako globoko zafuran.

Trepljanje in podpora vsevprek

So pa tudi takšni, ki te trepljajo po rami in navdušeno izražajo podporo. Potem pa se obrnejo stran in pristopijo k družbi iz nasprotnega političnega pola — ki jih ravno tako trepljajo po rami in izražajo podporo. Ena sama neiskrenost.

Spet drugi priznavajo, da so nemočni, da sami niso v stanju spremeniti nič, ker je preveč nasprotujočih si interesov.

Nekateri so polni obljub, ki jih držijo kakih pet minut, potem pa jih nesejo naprej drugim. Obstajajo pa tudi takšni, ki znajo držati besedo.

Skratka, tako kot smo ljudje dobri ali slabi, narejeni ali pristni, načelni ali ne, odgovorni ali brezbrižni … — med politiki je popolnoma enaka slika.

Brez srečnega konca

A ni obleka ali kakšna druga všečnost tisto, kar nas vodi pri odločitvah, koga bomo podprli. Ključno je zaupanje, ki ga do politika, do stranke, do politike nasploh zgradimo. Vsi, ki se ukvarjajo s politiko, bi se morali zavedati, da je zaupanje vanje ključno za stabilnost in legitimnost vsakega demokratičnega sistema. To bi morala biti njihova temeljna mantra. Politično zaupanje vpliva na pripravljenost vseh nas, državljanov, da sprejemamo politične odločitve in tudi sami zavzeto sodelujemo v političnih aktivnostih.

Brez zaupanja v politiko je naša demokracija kot princesa, ki zaman čaka na svojega princa. Pravljica brez srečnega konca.