“Oblekla sem svojega desetletnega sina. Zajtrkovala sva, čim dlje od oken, a je bil tako prestrašen, da je bruhal. V klet sva odnesla sveče in nekaj vode. To bo najino zatočišče, če se razmere poslabšajo.”

Februar 2022. V Evropi. Vojna v Ukrajini ni prvi spopad na evropskih tleh po drugi svetovni vojni. To vemo vsi v bivši Jugoslaviji. Je pa nedvomno najnevarnejši za mir in stabilnost. Ne le v Evropi, ampak po vsem svetu.

Medtem ko nejeverno in v šoku spremljamo novice o spopadih, se moramo soočati s kajpaonizmom nekaterih, ki prežvekujejo in ponavljajo oporne točke iz Putinovega dezinformacijskega arzenala. Borci za alternativna dejstva. Včeraj epidemiologi, danes kremlinologi in strokovnjaki za geostrateška vprašanja.

Sestanek pri Putinu

Američani imajo tudi veliko masla na glavi? Res je. Palestincem se že dolgo dogajajo velike krivice? Podpišem. V Ukrajini so tudi neonacisti? Gotovo. So pa tudi v Rusiji. Pa tudi mi imamo strankarske mladce, ki na pomoč pozivajo Breivika, in “domoljubna” društva, ki uživajo status organizacij v javnem interesu, pa to po mojem mnenju nikakor ne more biti zadosten razlog za tujo invazijo. Zahodna politika je bila dolga leta oportunistična, dvolična, nedosledna in kratkovidna? Tako je. Ampak nič, prav nič od tega ne more opravičiti in še manj upravičiti agresije na sosednjo državo in flagrantnega kršenja mednarodnega prava.

Nisem kremlinolog, sem pa slučajno eden izmed tistih, ki so imeli prvi priložnost srečati se s Putinom. Januarja 2000 sem spremljal skupino evropskih parlamentarcev — prvo delegacijo z Zahoda, kot je takrat zapisal britanski Guardian —, ki se je srečala s takrat še začasnim predsednikom Ruske federacije. Dobra dva tedna po tem, ko je Putin po dramatičnem odstopu Borisa Jelcina prišel na ta položaj.

Glavni namen obiska je bilo spoznavanje situacije v Čečeniji, v kateri so takrat potekali srditi boji za nadzor nad prestolnico Grozni. Pred potjo na južni Kavkaz nas je v Kremlju sprejel Putin. Sestanek se je začel s tistim, kar je kasneje postala Putinova blagovna znamka — namreč s skoraj dvourno zamudo. Ko ga je zaradi tega vodja naše delegacije Lord Russell-Johnston okregal kot smrkavca, je Putin najprej zardel do ušes (od besa, ne sramu), potem pa s stisnjenimi zobmi in ledenim pogledom obljubil, da bo sestanek trajal, dokler ne bomo izčrpali vseh vprašanj.
​{embed_info_box}193451{/embed_info_box}

Na koncu je sestanek — ali natančneje venček Putinovih monologov — trajal več kot tri ure. Svoj nagovor je zaključil s pridigo, naj s svojimi zaključki počakamo, dokler situacije v Čečeniji ne vidimo na lastne oči. Ne pustite se zavajati tuji propagandi, nam je zabrusil.

Ostrostrelci

Po pravici povedano smo v 48 urah našega obiska v Dagestanu in Čečeniji videli predvsem to. Propagando namreč. Začelo se je že pred odhodom, v Moskvi, ko so nam hoteli vsiliti ruske vojaške uniforme. Kaj lepšega kot uniformirana delegacija zahodnih politikov, ki na lastne oči spoznava “resnico” o ruski “pacifikaciji” Čečenije. “Zakaj že?” je garderoberje ruskega ministrstva za notranje zadeve spraševal Russell. “Iz varnostnih razlogov,” je pojasnil oficir: “V coni, v katero potujemo, mrgoli čečenskih ostrostrelcev.”

“Najlepša hvala,” mu je s cinično britansko vljudnostjo odgovoril Russell, “ampak če so tam, bodo verjetno merili v vas, ne vame.”

Po prihodu v Čečenijo smo v spremstvu notranjega ministra Vladimirja Rushaila obiskali osnovno šolo, kjer je minister zbeganim otrokom razdelil računalnike. V šoli sicer že mesece ni bilo elektrike, pa tudi računalnike so še pred našim odhodom brez sramu in skrivanja začeli pakirati nazaj v škatle in zlagati v kamion, s katerim so jih pripeljali.

Ta nadrealistična izkušnja mi je že takrat pomagala razumeti bistvo in cilj “politične komunikacije” v Putinovi Rusiji. Ta ne temelji in ne potrebuje dejstev in se niti ne trudi biti prepričljiva. Ne gre toliko za poizkus zavajanja, saj tudi sami niso verjeli, da bodo s tako šlampastim laganjem v resnici prepričali kogarkoli doma ali po svetu.

Pri ciničnem diskurzu o “pacifikaciji” Čečenije pred dvaindvajsetimi leti ali pa pri zloveščem napovedovanju “demilitarizacije in denacifikacije” Ukrajine danes gre za ritualizirano in brezobzirno manifestacijo oblasti in moči. Ruska javnost mora dezinformacije sprejemati in ponavljati kot dokaz lojalnosti in slepe poslušnosti do režima. V odnosu do zunanjega sveta pa gre predvsem za izražanje prezira. Ne spoštujem vas niti toliko, da bi se mi ljubilo bolje lagati.
​{embed_info_box}193453{/embed_info_box}

Prvoborci alternativnih dejstev

Med letom 2000 in današnjimi časi pa vendarle obstaja pomembna razlika. Družabna omrežja, ki so “maskirovko”, kot v Rusiji imenujejo naklepno dezinformiranje domače in tuje javnosti, postavila na steroide. Če pred dvaindvajsetimi leti o dogajanju v Čečeniji nismo vedeli veliko zaradi pomanjkanja informacij, danes sliko zamegljuje dejstvo, da je (dez)informacij preveč. Nikomur ni uspelo izrabiti družabnih omrežij in jih spremeniti v orodje in orožje specialne vojne bolje kot Kremlju. V primerjavi z letom 2000 je danes zunaj Rusije bistveno več ljudi, ki dezinformacije sprejemajo in papagajsko ponavljajo. Nekateri iz finančnega in političnega oportunizma, drugi pa zato, ker dezinformatorji spretno naslavljajo in izkoriščajo njihove emotivne in ideološke potrebe in predsodke. Troli prišepetavajo kajpaonistom tisto, kar si kajpaonisti želijo slišati. Da bi počeli to, kar troli od njih pričakujejo.

Prvoborci alternativnih dejstev in resnic se obešajo na svoj pavlovski antiamerikanizem, čeprav sicer pogosto zagovarjajo prav tiste vrednote in načela, ki jih Putin poskuša s svojo agresijo v Ukrajini uničiti. Zaprepaden sem nad naivnostjo tistih, ki verjamejo, da bi kšeftanje s pravico Ukrajine, da odloča o svoji usodi, lahko ustavilo agresijo. Churchill je o “pomirjevalcih” dejal, da gre za ljudi, ki hranijo tigra v upanju, da jih bo požrl zadnje. Ruske rakete na Kijev ne padajo toliko zaradi tega, ker je Ukrajina želela v zvezo Nato — čeprav jim tudi tega nekako ne moremo zameriti, saj je očitno, da njihov strah pred rusko agresijo ni bil neupravičen —, ampak predvsem zato, ker je Ukrajina liberalna demokracija. Šibka, ranljiva, načeta z vrsto notranjih težav od korupcije do klientelizma, pa vendarle demokracija, ki svobodno izbira — in menjuje — svojo oblast. To pa je nekaj, česar Putin ne more in ne namerava tolerirati na svojih mejah. Da ne bi slučajno njegovi podaniki dobili podobnih idej.

Samo navzdol

Ruska federacija je v Svet Evrope vstopila točno pred šestindvajsetimi leti. Samo tri mesece potem, ko sem se kot mlečnozob evropski uradnik tam zaposlil tudi sam. Ob sprejemu so se takratni najvišji voditelji Ruske federacije z Jelcinom na čelu zavezali, da bodo vse morebitne notranje in zunanje konflikte reševali po mirni poti in se odrekli doktrini “bližnje tujine”, pod pretvezo katere so v preteklosti lomastili po Evropi — od Madžarske leta 1956 do Češkoslovaške leta 1968. Papir prenese vse. Od teh zavez — po Gruziji, Krimu in zaenkrat še celi Ukrajini — ni ostalo nič. Danes, ko to pišem, je Ministrski odbor Sveta Evrope odločal o ukrepih po 8. členu statuta organizacije in zaradi grobega kršenja obveznosti in načel suspendiral pravico do zastopanja v Svetu Evrope.
{embed_info_box}193452{/embed_info_box}

Sam sem iluzije izgubil že dosti prej. Bilo je ob sprejetju zakonov o prepovedi “homoseksualne propagande” in nekaj kasneje, ko je oblast s preganjanjem “tujih agentov” in drugimi ukrepi začela dušiti civilno družbo, svobodo izražanja, svobodo medijev in pravico do mirnih protestov v državi. Do takrat je Rusija ob vsaki kršitvi človekovih pravic in političnih svoboščin zatrjevala, da gre samo za nesporazum in pomanjkanje “pravih” informacij. Takrat pa je postalo jasno, da ne delijo in ne sprejemajo temeljnih načel odprte, demokratične družbe. In so si tudi nehali prizadevati, da bi to prikrili.

Spoznanje je bilo boleče. Rad imam Rusijo. Rad imam rusko kulturo. Med Rusi imam veliko prijateljev in znancev. Do tistega trenutka sem upal in želel verjeti, da bo združitev Evrope na temelju skupnih demokratičnih vrednot po padcu Berlinskega zidu vendarle obstala kot mejnik in temelj naše skupne prihodnosti.

A od takrat so šle stvari samo navzdol. Te vrednote zavračajo in teptajo ne samo v Rusiji, ampak tudi v vrsti drugih evropskih držav. Med njimi so tudi vlade in politiki, ki danes — morda taktično — obsojajo napad na Ukrajino. Ampak to ne more biti razlog za patetične poskuse opravičevanja neopravičljivega in relativiziranje odgovornosti za agresijo nad Ukrajino. Ljudi, ki krivdo za ruske tanke na ulicah ukrajinskih mest iščejo povsod, samo ne v Kremlju, je lahko sram. Tako pred Ukrajinci, ki so se znašli v vojni, kot mnogimi ruskimi državljani, ki vojne ne podpirajo in ob vseh pritiskih in grožnjah protestirajo proti njej.
​{opomba}193455{/opomba}