Praznovanje 1. maja je bilo za sindikaliste priložnost, da ob medijski pozornosti ponovijo svoje zamere do delodajalcev. Sindikati predvsem izpostavljajo kršitve delavskih pravic, med drugim tudi vse bolj razširjenega podaljšanega delovnika, ki se v sivi coni delovnih sobot, nedelj in praznikov zajeda v vse pore našega življenja.
Delamo vse več, prostega časa imamo vse manj. Slabe prakse se iz podjetja v podjetje prelivajo kot vzorec in postajajo praksa in standard, kar je nedopustno. Morali bi razmisliti o skrajševanju delovnika in pri tem upoštevati sindikalne zahteve po višjih plačah.
TV Slovenija je na predvečer praznika dela namenila soočenju resigniranega izvršnega sekretarja GZS in odločnega direktorja Delavske svetovalnice. Ta ni klasičen sindikat, temveč organizacija za zagovorništvo, varstvo, promocijo, razvoj delavskih, socialnih in statusnih pravic najbolj ranljivih skupin.
Izhodišče soočenja sta bili dve grdi zgodbi o ravnanju delodajalcev z zaposlenimi.

Dve zgodbi

V prvem primeru je šlo za bedno plačilo 5€ na uro za visoko strokovno delo v arhitekturni stroki, ki je zahtevalo tudi do 16 ur dela na dan. Dogajalo se je celo, da delavec ob zaključku projekta zaradi minimalne zamude niti ni bil plačan. To se mu je zgodilo pri dveh projektih.
V drugem primeru pa je šlo za nesrečo pri delu. Delodajalec je trdil, da gre samo za odrgnino na nogi, v resnici pa je zaposlenemu nogo stisnil z delovni stroj. Ker je delavec moral v bolnišnico na operacijo, je delodajalec lagal zdravniškemu osebju, da ne gre za zaposlenega, pač pa za nekoga, ki so ga našli nekje pri Grosupljem in mu je na nogo padla skala. Šele ko je poškodovani tožil delodajalca, je ta priznal, da je šlo res za poškodbo pri delu.
Goran Lukić iz Delavske svetovalnice je svojemu »kolegu« Mitji Gorenščku — ko je ta priznal, da GZS v takšnih primerih ne more storiti tako rekoč nič —  nonšalantno svetoval, naj vendarle ukrepajo proti tistim delodajalcem, ki ne spoštujejo delavskih pravic. A je ostal brez odgovora, ki bi si ga tudi mi želeli slišati.

Razmah prekarnega dela

Poznam delovanje sistema z obeh strani: kot zaposlena in tudi kot prvi predstavnik lastnika, delodajalca. Zato do konca zagovarjam pošteno ravnanje v delovnih razmerjih. Korektnost obeh partnerjev, delodajalca in delojemalca, je nujna za njuno sožitje, za uspešno delo, za osebni in karierni razvoj posameznika in uspešnost podjetja.
Teh dveh zgodb, ki sta absolutno vredni obsojanja, zato ne vidim tako enostransko kot sindikalisti in sorodne organizacije, ki se borijo za pravice delavcev.
Ob negativističnem odnosu do delodajalcev, ki ga ustvarjajo mediji, pozabljamo, da uspešno vodenje podjetja ni možno brez ustreznega ravnotežja med pravicami in dolžnostmi zaposlenih.
Delovna zakonodaja, ki je — roko na srce — še vedno nekakšen miks med sindikalnimi dosežki iz časa samoupravljanja in standardi evropskih držav z veliko višjim BDP, nam tudi ni v pomoč. Odtod tudi razmah prekarnega dela, ki je logična posledica toge, »večne« zaposlitve za nedoločen čas.
V negotovih gospodarskih razmerah lahko globalni vplivi zelo hitro zamajejo temelje uspešnosti podjetja, togost pravic iz delovnega razmerja pa je lahko celo vzrok za njegov zlom.
Odgovornost in zasluge po potrebi
Zato je biti pri nas delodajalec zelo nehvaležno. V uspešnih podjetjih so ključ do uspeha delavci, v neuspešnih pa so za rezultate odgovorni nesposobni direktorji in grabežljivi lastniki.
Da bi bila zmeda še večja, sindikati argumentirajo svoje zahteve po višjih plačah z gospodarsko rastjo, ne pa z večjo produktivnostjo — čeprav tega v obdobjih recesije nočejo priznati.
Ker ni vse črno ali belo, bi se morali ob prazniku dela spomniti tudi na delodajalce, pa čeprav celo sami ne morejo zagotavljati reda v svojih vrstah. Kot je povedal Gorenšček, GZS nima vzvodov za sankcioniranje podjetij, ki mečejo slabo luč na vse delodajalce. Nanje lahko samo apelirajo, naj spoštujejo zakonodajo. Izključili pa niso še nikogar — za kar Lukić pravi, da bi bilo pravo sporočilo.
Pa je po drugi strani že kdaj kakšen sindikat izključil svojega člana zato, ker se je slabo boril za pravice zaposlenih? Tudi ne!