Ko sem prvič poslala Crnkoviču tekst za kolumno, sem se naknadno spomnila, da sem pozabila dat naslov. Pred tem sem že izdala Creepyatrijo, v kateri je bil naslov vsake zgodbe kr po komadu, k sem ga takrat poslušala. Kar je cool, dobiš zraven še soundtrack. Še Tarantino bi mi bil fouš. In pišem Crnkoviču, da sem pozabla dat naslov.
In kaj mi reče? »Naslove bom dajal jaz.«
Kako ti? Sej da besede iz mojga teksta, sam vseen. In sem šele pol dojela, da jaz nimam pojma o medijih. Valda, on ma to vse v mezincu. Točno ve, na kaj se bo folk palil. Itak da je razlika, če daš naslov In jutro je bilo tako lepo al pa Vsi naši politiki so na kokainu. Pa čeprov je kolumna pol čist o eni tretji zadevi. Sam noben ni tak debil, da bo šel klikat lepo jutro, nakokirance pa itak vsi.
Čeprov dvomim, da so res vsi na koki. Lahk da jim na suh jermen drsi. Poglejte zdej Kolindo, kaj vse ji dogaja. Zgleda, da je Čokolinda mal preveč čokolade popapala — ampak une, k se ji reče hašiš. Pa dvomim, da kadi. Dejansko ji je jermen zdrsnil do konca.

Kaj the fuck so naumili?

Tud men ga je enkrat spodneslo, ko sem vsa vesela kupla revijo, ker je na naslovnici pisalo: Plut spal z misico!. U, jebemtiš, serial killer pa misica? Dej to hitr sem. A uganete, kaj je pisal notr? Kaj the fuck so naumili? Da je imel Plut na steni poster od miss bog si ga vedi česa. Ajoj. Spal z njo my ass. Dolgčas. Bi človek kr denar nazaj zahteval.
Ampak si sam prfuknjen, da nasedaš na te fore. Sam kaj, ko tud tračarije rada preberem. Tračarije dajo ful materijala za psihoanalizirat glup folk.

Papki

Aja, to so uni, k hodijo iz enga resničnostnega šova v druzga. Kok mal morš met to v glavi, jao meni. Mislim, še ena jaz, k sem polom od poloma od človeka, sem več dosegla v lajfu kokr uni. Najbolj zaskrbljujoče je to, da ti pajaci resno mislijo, da so ne vem kaj, pa čeprov ne upa noben njihovga imena v naslovu napisat. Važn, da je »znana Slovenka«, pa tud če sam fotke svoje riti meče na Instagram al pa po možnosti še sama fehta medije, če lahk to kje njeni ritnici objavijo.
Ne vemo, kdo je ona, ampak okej, rit ma pa dobro.
Bolan svet je ratal to. Pobebljen. Zavajajoči naslovi, fake news, hvalnice folku, k so totalni bedaki. Ful nazaj mi je en nabijal, da hoče na Talente. Posluha ma pa glih tok k jaz — torej nč. Sem mu rekla: »Dej ne hod, k bo sam bruka.«
Je neki hotu zamerit, sam je pol dojel, da mam prov, pa da od glasbene kariere ne bo nč. In od slave.
Dans se folku fajn zdi, če se smešijo naokol.

Not one happy day

In če smo že pri smeškotih. Jokerja sem gledala. Fuck me, dvakrat v treh dneh. Sploh ne vem, ker film sem nazadnje tkole na hitr še enkrat pogledala. Pokaže vso bedo današnjega cajta. Top movie. Zamorjen, temačen, niti sekunde tuge, tud scat nisem upala it vmes. Nobenga happy enda, direkt po betici. Tko bi morale bit knjige napisane. Da te s prve po buči, brez dolgovezenja. Ne pa opisovat, da je blo jutro megleno, na petih straneh. Dolgčas.
Kle moram mal Scorseseja skurcat, ker sem gledala tud Irishmana. Vse okej, vse super, stari prdci od legend, ni da ni. Sam jebat ga, če je film dolg tri ure pa pol, te vse mine. Sej je drug tip filma, sam Jokerju ne seže do kolen.
Ampak Joaquin … Oh, Joaquin. Kera igra! Neverjeten je. Ima, da padajo oskarji k ta veliki. Ker žalosten lik je ta Joker. Poglejte si film, pa sami ocenite, kam smo padli. In pol mi še ena predlaga, nej gledam zadnjega od Ken Loacha. Sorry We Missed You. Že vidim, da me bo socialna drama sesula, tko k me je že njegov I, Daniel Blake. Pizdarija, kako sem jokala.
Ker bolan svet je to, resno. Zato se bom poslovila v stilu Jokerja: »I haven’t been happy one day out of my entire fucking life.«