Ampak naj mi bo dovoljeno, da eno rečem: kako je faking možno, da se Slovenci razdelimo tudi v zvezi s stvarmi, ki so kristalno jasne?

Ampak ja. Ker je ta vlada desna — in je seveda ne podpiram — in ker je zavzela pravilno stališče do tega vprašanja, so na levi zdaj kar naenkrat za Putina. Ker NATO in ZDA.

Ne vem, no. Mene so tako vzgojili, da navijam za svoje — in NATO je naš.

Referendum

Leta 2003 je bil referendum na to temo. Takrat se je nekaj čez 66% volilcev odločilo za vstop v NATO. (Tudi udeležba je bila reletivno visoka (okoli 60%), če se misli kdo ob to spotikat.) V demokratičnih državah je pač tako, da odloča večina. In vemo tudi, da recimo Rusija ni demokratična.

Pod črto: če smo v Natu, potem moramo vsaj po mojem šankarskem prepričanju zdaj držat skupaj. Saj se tudi vsako leto kregamo, koga bomo poslali na Eurosong, pa potem vseeno vsi navijamo zanj, zanjo, zanje navijamo. Ni isto, seveda, malo karikiram, pa vendar.

Ampak ne, ne bom o tem, res ne bom.

Lahko bi pisal o tem, da se je folku po sprostitvi ukrepov proti kovidu in dveh letih restrikcij popolnoma utrgalo. V noči iz sobote na nedeljo nisi mogel dobiti taksija v Ljubljani, ampak sem skoraj prepričan, da bo to temo pokrila Vukova, torej nima smisla, da grem v to smer. [Jo je že pokrila, op. ur.]

Kondom dol šele zjutraj

Je pa zanimivo: tisti, ki smo ves čas verjeli v vakcine in kovid, smo še vedno previdni. Saj virus ni kar izginil? Meni (še) ni do tega, da bi rinil v gužvo. Okužbe se sicer zmanjšujejo, ampak nismo še out of the woods. Če ga dve leti nisem fasal, zakaj hudiča bi ga fasal sedaj, ko je stvar že skoraj mimo? Jaz sem pač tak. Kondom si snamem šele drugo jutro, ko je dekle že v službi. Ziher je ziher.

Ampak ne, tudi o tem ne bom pisal. Brez veze.

Lahko bi pisal o svojem preljubem Liverpoolu, ki je ravno v nedeljo zvečer osvojil angleški ligaški pokal (devetič v zgodovini). Ampak tudi raje ne, ker mi je urednik dal vedeti, da mu ta tema ni blizu oz. da ni dovolj zanimiva za širši krog ljudi. Tako da sem se odločil, da ne bom pisal o tej nadvse zanimivi tekmi, na kateri so padli trije goli (vsi razveljavljeni, offside), o podaljšku, o bravuroznih obrambah obeh vratarjev, o tem, da se je izvajalo kar enajst serij penalov (kar je tudi redko vidimo) in podobno. Pa da je Klopp osvojil že peto lovoriko, odkar komandira Liverpool. Ne, o tem raje ne bom pisal, ne želim si nakopati srda urednika.
​{embed_info_box}193311{/embed_info_box}

Z dolgimi nosovi

O čem torej? Bil je tudi pustni vikend. Kdor me pozna, ve, da nisem nek velik ljubitelj majhnih otrok. To obdobje je zame naporno, ker mularija teži z zvonjenjem po hišah. Običajno izklopim zvonec, spustim rolete in ignoriram cel svet.

No, tokrat je na žalost svet prišel k meni. Evo ti, prijateljica pripelje svoja dva srčka, kao našemljena. Kaj pa zdaj? Nimam bonbonov, nimam krofov. “Kako nimaš, saj je vendar pust!” je bila kar malo razočarana, potem ko je hotela meni uvaliti svoje skrbi.

“Nimam, jebiga. Ne slavimo tega praznika.”

In potem žena živčno: “Pa jima daj malo drobiža.”

Saj bi, pi pa mi je glih prodajalka pol ure prej vse pobrala, v tošlu pa samo bankovec za 100 €. E, jebite se vsi, 100 € pa že ne dam dvema smrkavcema samo zato, ker ju je mama namaškarala. Pa če se do smrti skregamo. In so šli, z dolgimi nosovi.

No, saj je pust, mar ne?