Mojo mladost je nehote zaznamovala ta klinčeva komunistična revolucija in kasnejši komunistični režim. Odraščal sem v veliki, navzven zelo črni družini. Mojemu dedku in babici je namreč agrarna reforma pobrala večino zemlje. Ko sem bil majhen, sta pripovedovala, kako so po vojni prihajali komunistični biriči in plenili svinje in krave in pridelek in da so jih morali skrivati.
Kalvarija se je nadaljevala, ker sta se najstarejša sinova (izmed dvanajstih otrok) odločila, da gresta za duhovnika, in so preostalih deset baje še dodatno šikanirali v šoli.
Pri nas doma ob večerih niso nikoli govorili naglas. Ves čas so pogledovali k oknom in poslušali, ali se slišijo pritajeni koraki špicljev okrog hiše.
Kratek povzetek: Vseeno mi je za bele ali rdeče. Z enimi in drugimi sem razčistil že v osnovni šoli. Pomembni pa so mi odprtost duha (progresivnost namesto nazadnjaštva), humanost (enake možnosti za vse, spodobno plačilo za vse in da družba poskrbi za najšibkejše) ter nacionalna suverenost (da lahko sami, suvereno odločamo o svojih razvojnih prioritetah).

Kaj je to, Valter brani Sarajevo?

Komunizem in socializem pri nas doma nista bila priljubljena. Ko sem v prvem razredu osnovne šole po sprejemu med pionirje prišel domov, ves ponosen z rdečo rutico in modro kapico, me je najmlajši stric — ki je sicer odraščal ob Beatlih in bil največji upornik v družini — grdo pogledal in rekel, da me v tem noče več videti. In res se mi je ta oprava zagabila.
Do 6. razreda osnovne šole, ko je mama zgradila lastno hišo, smo živeli pri dedku. Lahko vam zagotovim, da pri nas doma nismo gledali niti enega partizanskega filma. Poznal sem vse filme o Vinetuju ali z Budom Spencerjem in Terrenceom Hillom. Toda če mi je kdo omenil Bitko na Neretvi, Sutjesko, Valter brani Sarajevo itd., sem samo debelo gledal. In še do danes teh filmov nisem videl.

Antikomunistični refleks

Toda antikomunistični refleks, ki mi je bil tako rekoč položen v zibelko, me ni odnesel na drugo stran. Ni me odnesel v naročje Cerkve. Kakšno leto ali dve — v 2. in 3. razredu osnovne šole, se mi zdi — sem sicer bil ministrant. Eden od stricev, ki je bil duhovnik pri frančiškanih, me je vsako poletje zvabil na »duhovne vaje«, ki so sicer bile kul zaradi dobre družbe.
Toda prav te duhovne vaje so bile usodne za moj odnos do Cerkve. V 4. razredu osnovne šole so nam namreč pokazali film o Frančišku Asiškem Brat sonce, sestra luna. Film me je zelo prevzel. Zgodba o Frančiškovem uporu proti cerkveni dogmatiki in razkoraku med materialnim statusom pridigajočih in množic ponižnih vernikov me je presunila. Še vedno imam pred očmi prizor, ko gre Frančišek, upornik v sistemu, kritik pohlepa po tuzemskem bogastvu cerkvene oligarhije in zagovornik duhovnosti in nematerialnosti, na sprejem v Vatikan.
Prizora, ko Frančišek bos in razcapan vstopi v bleščečo dvorano z zlatimi ornamenti in kelihi, kjer ga čakajo kardinali v dragih ogrinjalih, ne bom nikoli pozabil. Tega njihovega prezirljivega pogleda na razcapanega reveža.
Ta drastična razlika v konceptih obeh struj me je odvrnila od Cerkve. Frančiškani, kamor sem hodil na duhovne vaje, niso bili nič krivi, saj sami poskušajo živeti čim bolj po Frančiškovem zgledu. Krivi so samo toliko, da so mi pomagali odpreti oči.
Takrat sem sklenil, da se bom vrnil k Cerkvi, ko bo vatikanska oblast prodala vso to zlatnino in umetnine in dvorce in denar namenila za lačne v Afriki.

Nič osebnega

To se seveda ni zgodilo, zato sem jaz ostal distanciran. Začel sem špricati verouk. Samo mami na ljubo sem sprejel zakrament birme. Spomnim se, da je bilo kar precej težav glede tega, najbrž pa je na koncu le prevagal »pedigre« naše družine. Prvič sem se cerkveno poročil, ker se je to tudi spodobilo zaradi družine — pa da sta naju poročila oba strica duhovnika. Pred krstom najstarejšega sina sem že na prvem sestanku zašel v debato z lokalnim župnikom, ker sem »narobe« odgovoril na vprašanje, zakaj želimo krstiti otroka: zaradi tradicije ali zaradi vere? Debata je šla globoko v Sveto pismo, vendar z župnikom nisva našla skupne frekvence. Krst smo prestavili za nedoločen čas. Čez nekaj mesecev so župnika zamenjali, novi župnik pa ni več kompliciral. Tako je najstarejši sin prišel do krsta — do verouka, obhajila ali birme pa nikoli. Ker ni hotel, mi pa ga nismo silili.
Nič osebnega nimam proti Cerkvi in njenim duhovnim pastirjem. Nasprotno, zelo jih cenim. Mislim, da katolicizem in protestantizem pri nas opravljata zelo pomembno kulturno funkcijo, ki bi jo morali morda tudi zakonsko opredeliti. Vendar pa čakam, da se mama Cerkev v Rimu odpove premoženju in ga razdeli revnim. Zdajšnji papež Frančišek je sicer najbližje temu, vendar se v času mojega življenja ta moja osebna zahteva seveda ne bo uresničila. Pa tudi ne pozneje.

Bilečanko na harmoniko

V glavnem, na konceptualni ravni sem z rdečimi in črnimi opravil že zelo zgodaj. Ne spadam v noben ideološki kamp in svoj odpor do obeh jasno kažem. Najbrž me tudi zaradi tega nikjer ne vabijo zraven — v kakšne skrivnostne združbe posvečenih —, nimam stricev, nihče me ne poriva naprej, nimam privilegijev, nihče mi ne ponuja nadzorniških ali drugih pozicij. Niti ko je na oblasti bodisi bolj rdeča ali bolj črna linija. Za obe ideološki liniji sem kužen. Ker sem neideološki in ker mislim s svojo glavo. In vsi se imamo zaradi tega zelo fino. Nihče od nikogar nič ne pričakuje. 

Čeji in konteksti

Razvojna ekonomika uči, da sta nacionalna suverenost in institucionalni sistem zelo pomembni za uspešen razvoj. Če to ne bi držalo, bi bile kolonialne države enako uspešne kot tiste, ki so si jih podjarmile. Imeti suverenost pri odločanju o ključnih razvojnih politikah ni nepomembno. Tako kot ni nepomembno, kateri institucionalni sistem si država izbere kot podstat svojim razvojnim politikam. Če bi bilo vseeno, bi Severna Koreja bila enako uspešna kot Južna.
Legendarni Hans Rosling je tudi za ljudi, ki ne razumejo te konceptualne in terminološke navlake, lepo in plastično razložil, zakaj je nacionalna suverenost dobra za razvoj in zakaj ob izbiri enega ali drugega, »pravega« ali »napačnega« institucionalnega sistema lahko daje zelo različne rezultate. Tudi kolonialna predzgodovina ni nujno slaba, če je bil kolonialist prosvetljen. Stvari niso črno bele. Ogromno je čejev in kontekstov, zaradi katerih določenih konceptov ni mogoče posploševati.