Zadnja leta se mi je še zdelo smiselno sesuvati vsakoletno levičarsko romanje v Dražgoše. Zdaj pa vedno manj. Čeprav je vedno huje.
Proslava te famozne bitke naj zaradi mene kar bo. Sama po sebi me ne bi motila, če bi bila marginalen, družbeno nepomemben rekreativni lifestyle event, ki izhaja iz nekega postranskega, skoraj pozabljenega zgodovinskega dogodka. Saj grem tudi jaz vsako leto maja po tako imenovani Poti spominov in tovarištva: ker mi pač paše prehoditi tistih 33 kilometrov okrog Ljubljane in ker me ideološki in zgodovinski aspekt ne zanimata.
Problem z Dražgošami vidim v tem, da vidni, velevažni vladni politiki — in parapolitični stebri družbe, ki so še hujši — proslavi dajejo takšno patetično, posodobljeno težo, kot da brez njenega izročila dandanes ne bi mogli živeti in se kot družba normalno moralno orientirati.
Problem vidim tudi v tem, da tudi mediji posvečajo proslavi pozornost, ker politiki in parapolitiki, ki se jim čutijo dolžne slediti na vsakem svojem in njihovem koraku, pridejo v Dražgoše, in ker mislijo, da je to pasjo procesijo treba pokriti.
Vidni, velevažni vladni politiki — in parapolitični stebri družbe, ki so še hujši — proslavi dajejo takšno patetično, posodobljeno težo, kot da brez njenega izročila dandanes ne bi mogli živeti in se kot družba moralno orientirati.
Klin s klinom
Gre seveda za kulturni boj. Gre za indoktrinacijo. Za afirmacijo določenih družbenih in političnih vrednot. Za verbalno vrednostno devalviranje, demoniziranje tako imenovanega neoliberalizma ali direktno celo kapitalizma samega. Po eni strani.
Po drugi strani pa gre pri proslavljanju dražgoške bitke tudi za denigracijo desnice. To je kot simetrična, obojstranska strategija še nekako razumljivo. Tudi desnica oz. opozicija imata namreč svoje proslave in patetiko in tudi svojo verzijo zgodovine.
Zgodovinsko in moralno pravilnost in sprejemljivost enih in drugih tu puščam ob strani. Z bučnim proslavljanjem svojih dogodkov, verzij in interpretacij ne bodo ne eni ne drugi dokazali ničesar.
Kulturni boj je milo za drago. Klin s klinom. Oko za oko, zob za zob. Nastavljanje lica in kamenjanje. Zato je politični antagonizem na nivoju komemorativnih in/ali slavilnih zborovanj neproduktiven. Zato ne služi ničemur drugemu kot zaostrovanju. Zaostrovanje sámo pa ne služi ničemur drugemu kot vzbujanju lažnega upanja na obeh straneh, da bodo enkrat le zmagali.
Za politično stabilnost pa je to katastrofa. Ves ta kulturni boj je katastrofa. Lani — ko je imel govor v Dražgošah predsednik DZ Židan — sem napisal:
»Tako kot je za desničarje značilno, da najbolj razpihujejo kulturni boj takrat, ko so v opoziciji, pa je za levičarje značilno to, da ga najbolj razpihujejo takrat, ko so na oblasti — in tako kot je desnica že celo večnost v opoziciji, je levica že celo večnost na oblasti. Za kulturni boj sta vedno potrebna dva. In pri tem ni tretjega, ki bi od tega imel dobiček.«
Globoko plitve misli
Dražgoše so smešne tudi v retoričnem, protokolarnem smislu — v zvezi s tako imenovanimi slavnostnimi govorniki.
(Mimogrede naj opozorim na pridevnik »slavnostni«. Beseda je prešla v splošno rabo po zaslugi organizatorjev, ki z njo implicirajo »slavje«, »slavnost«, »slavo«. Mislim, da mediji ne bi smeli uporabljati besedne zveze »slavnostni govornik«, ker je ideološko nabita in ker sami niso ali ne bi smeli biti v službi dotičnega »slavja« kot organizatorjevi sopromotorji.)
Letošnji govor Ervina Fritza sam po sebi ni bil ekstra sporen in izstopajoč. Nič takega ni povedal, česar ne bi že stokrat slišali. Niti nismo za kaj takega rabili pesnika, da globoko plitve misli sploh artikulira.
Sporna se mi zdi ta novodobna praksa, da »slavnostni« govornik predava o zgodovini, oblásti, politiki, družbi, gospodarstvu, morali, poštenju, enakosti in solidarnosti, bla-bla-bla, in pri tem pasivno agresivno interpelira tiste v prvih vrstah — ti pa mu ploskajo.
Politični antagonizem na nivoju proslav je neproduktiven in ne služi ničemur drugemu kot zaostrovanju. Zaostrovanje sámo pa ne služi ničemur drugemu kot vzbujanju lažnega upanja na obeh straneh, da bodo enkrat le zmagali.
Nedeljska subverzivnost
To čudaško, v protokolarnem smislu kontradiktorno, v državniškem in državljanskem pa (avto)destruktivno prakso je uvedel Vinko Möderndorfer leta 2017 na Prešernovi proslavi. Glede na to, da je govoril o kulturi, ki politični publiki v prvih vrstah res dol visi, je konfrontacija takratnega predsednika UO Prešernovega sklada direktno v ksiht politikom izzvenela še kolikor-toliko zabavna. (Naslednje leto seveda že manj. Še naslednje pa še manj.
Toda to, kar je v Dražgošah povedal Fritz, politikom v prvih vrstah nikakor ne visi dol. Saj jim niti ne sme. Načeloma se strinjajo s »slavnostnim« govornikom in si pri tem mrmrajo v brado, da tudi sami kdaj pa kdaj povejo nekaj podobnega. Pljuvanje v lastno skledo je njim neznana disciplina, zato brez težav pogoltnejo pesnikovo pontificiranje. Tako ali tako je nemogoče brez ostanka identificirati subjekte moralne, politične, ekonomske in socialne dekadence, o kateri teče moralizatorska beseda.
Ploskajo bulšitu
Zato se politiki z nedeljsko subverzivnim, samo navidez provokativnim in tapecirano ostrim oratorjem iskreno strinjajo. Napake in problemi, na katere opozarja, so v njihovih pristojnostih in njihova odgovornost samo načeloma. In samo zlonamerni lahko trdijo, da se jih ne trudijo odpraviti.
Zato (mu) ploskajo. Ploskajo vsesplošnemu nergaštvu, enkrat za spremembo preoblečenemu v tople intelektualne bundice, h katerim pašejo rdeči šali. Ploskajo nakladanju. Ploskajo bulšitu. Ker so pač prišli na proslavo partizanske epopeje in ker s svojo prisotnostjo in vljudnostjo ne smejo dovoliti, da bi se kdo simbolično — in enkrat za spremembo zares subverzivno — poscal pod Bičkovo skalo.