Jesen je bila vedno bogata z dogodki, predstavitvami, promocijami, srečanji, novimi koncertnimi abonmaji, gledališkimi premierami, predstavami, razstavami, na katerih so ljudje ponosno pokazali, kaj so čez leto ali vsaj poleti ustvarili. Jesen je bila vedno krasen čas za pregled ustvarjalnosti. In za druženje.
Letos pač ne. Seveda, kriv je virus.
Pa ne samo virus.
Kriza je za nekoga lahko razlog za zlom, za drugega pa izjemna priložnost. Tako je tudi v času korona virusa. Za nekoga je to ovira, mnogim pa daje svobodo.
Predvsem to velja za naše politične voditelje. Za vlado, ministre in njihove ekipe, parlament. Gospodarstvo so z zaustavitvijo življenja in s tem, da so odvezali mošnjiček za pomoč zaposlenim, naredili odvisnega. Na nek način majhnega, nebogljenega.

Naslednji PKP

Namesto da bi gospodarstvo delovalo na tržni pogon, že zdaj ponovno čaka na naslednji protikoronski paket. Da se razumemo: pomoč je nujna in očitno je, da vsaj ta vladni ukrep deluje.
Toda začnimo se zavedati, da je to samo blagohotno in dobrodelno podarjen denar. To je samo avans za tisto, kar bomo šele ustvarili. Vnaprejšnje plačilo za nekaj, česar še ni. In to bomo morali ustvariti še za povrh. Poleg tistega, kar od nas že tako ali tako pričakujejo, da bomo morali, če hočemo, da naša draga, birokratsko napihnjena in neučinkovita država deluje.
Predplačilo bomo morali vračati več let. In obresti bodo visoke. Pravkar smo slišali, da imamo že tretji najvišji finančni primanjkljaj v Evropi. Ta znaša 15,8% BDP. Povprečje EU je 11,4% BDP. Pred nami sta samo Poljska in Avstrija.

Kvazidomoljubje

Šolsko leto ni zdržalo niti do krompirjevih počitnic. Javno zdravstvo že odreka storitve manj nujnim primerom. Kar pomeni, da smo državljani nehote že razvrščeni v kaste, o katerih preživetju odločajo drugi.
Potem je tu še napad na kulturo in z njo vred na medije. Da bi v miru izpeljali neke vrste revolucijo družbenega sistema, ki bi omogočila dolgoročnejši obstanek sedanjim veljakom. Za to je treba ubiti duha. Duha naroda. Omejevanje kulture in kulturne potrošnje je pri tem ključno za oslabelost, obupanost in otopelost duha. Namesto občudovanja vredne kulture se v družbo zajeda plehkost, primitivizem, kreativnost brez presežkov, brez navdušujočih idej.
In ja, seveda: za novinarstvo, ki ne poroča po ukazu, v takšni državi ni prostora. Zato ga je treba oblikovati po novi, lastni meri. 
Za vsem tem pa stojita kvazidomoljubje in zlagana pripadnost. Ljudje, ki niso sposobni empatije, ne morejo biti domoljubi. Ker domovina smo ljudje.
Poskušajte se spomniti imena in priimke vsaj treh domačih politikov, ki svoje delodajalce — torej ljudstvo — postavljajo pred svoje osebne interese in interese svoje stranke. Takih ni.

Desni in levi

Predsednik vlade je tvitnil, da podpira Trumpa za predsednika ZDA. Upam, da je to naredil samo v svojem osebnem imenu in ne v imenu državljanov Slovenije. Ali celo v mojem imenu. Kajti če bi Slovenci glasovali za ameriškega predsednika, darujem kak organ, ki bi ga lahko pogrešala, da ne bi volili tako kot naš premier.
Sploh pa, se je Trump v preteklih štirih letih kadarkoli in kakorkoli dotaknil Slovenije? Ne. Zato ne vem, zakaj moramo prav mi sredi najhujše zdravstvene krize vtikati svoj nos v ameriške volitve. Kot da lahko kaj spremenimo, vplivamo. In kot da nimamo bolj žgočih domačih tem.
Sanjamo o povezovanju. Sanjamo, da bomo skupaj premagali korono. Sanjamo o spravi.
Korono bomo nekega dne res obvladali. Ker je to stvar medicine, ne politične zarote. Sprave pa ne bo. Katera politika pa bi bila pripravljena sprejeti spravo? In le zakaj bi bila? Če so ljudje razdeljeni, sprti, razdrobljeni, je z njimi vedno lažje manipulirati.
To vedo tako desni kot levi.