Ne da mi je vseen za gostince, ampak jaz ne rabim več kafan.

Sploh se ne upam več zbudit zjutri, ker nimam pojma, v kero realnost bom spet padla. Vsak dan je drugač in vsak dan mamo nova pravila. Na začetku tega sranja sem bla čist presrana. Pol vmes sem že pozabila, da korona straši, zdej sem pa spet na poti k paniki. Ne taki k na začetku, ampak tko na lagano, kokr sem bla poleti, pa nisem več.Valda, če me za dobro jutro bombardirajo vsi članki z naslovi: »Vedno več okuženih! Število narašča! Bolnice ne bojo zmogle!« Veš, da te kr mine živet in bil še najrajš nazaj pod kovtr pa čakat maj, pa upat, da takrat bo spet vse po starem.

Kar itak po mojem ne bo nikol več. Kako če bit nazaj vse po starem, po vseh teh komedijah letos? Preden se bo svet sestavil nazaj, bo trajalo. Če ne druzga, bomo psihično vsi zjebani. Kurčevi roboti. Jebena vojna in cone.

Pes brez nagobčnika, folk z nagobčniki

Se pravi, jaz iz Ljubljane ne smem na Obalo, oni pa lahk pridejo sem? In če mam rezervacijo za vavčer,