Sploh se ne upam več zbudit zjutri, ker nimam pojma, v kero realnost bom spet padla. Vsak dan je drugač in vsak dan mamo nova pravila. Na začetku tega sranja sem bla čist presrana. Pol vmes sem že pozabila, da korona straši, zdej sem pa spet na poti k paniki. Ne taki k na začetku, ampak tko na lagano, kokr sem bla poleti, pa nisem več.Valda, če me za dobro jutro bombardirajo vsi članki z naslovi: »Vedno več okuženih! Število narašča! Bolnice ne bojo zmogle!« Veš, da te kr mine živet in bil še najrajš nazaj pod kovtr pa čakat maj, pa upat, da takrat bo spet vse po starem.
Kar itak po mojem ne bo nikol več. Kako če bit nazaj vse po starem, po vseh teh komedijah letos? Preden se bo svet sestavil nazaj, bo trajalo. Če ne druzga, bomo psihično vsi zjebani. Kurčevi roboti. Jebena vojna in cone.

Pes brez nagobčnika, folk z nagobčniki

Se pravi, jaz iz Ljubljane ne smem na Obalo, oni pa lahk pridejo sem? In če mam rezervacijo za vavčer, grem tud lahk naokol, ko nikome ništa? Kje je pol logika, da naj se ne bi trosila korona naokol, če se pa lahk eni šetarijo naokol, drugi pa spet ne, ampak v končni fazi je isti šmorn. In ker nismo bli »pridni«, smo fasali še obvezne maske vzun na zraku. Sem omenila bratu, pa je sam to rekel: »Eh, pri nas v Barceloni so obvezne vzun že od marca.« Pa tud omenil ni nikol. Kokr da jim je to pač normalno. 
Pri nas je pa to prvič, zato seveda zmeda na vse strani. A če peljem psa ven, bo on brez nagobčnika, jaz pa z njim? Če grem po gobe v hosto, morm met masko? Sam eden naj mi proba pisat kazni zarad maske, pa jih bo od bliz gledal v bolnici! In tko naprej.

Masko gor pa dol

In popoldne sem šla pol še do ene trgovine. Po poti se folk gleda tko sumničavo, ko da smo vsi kriminalci. Prišetam ven z masko pod brado, hodimo vsi mim en druzga. Pa prideta dva mim, k mata maske, pa me gledata, lej jo glupačo, za ker kurac jo ma pod brado. Okej, dam gor, da ja ne bom glupa izpadla.
Nardim dva metra, spet trije mim mene, vsi trije brez mask sploh, pa me spet gledajo, lej jo glupačo, k ma masko gor. Okej, dam spet dol. Pa spet dva otroka mim mene na skirojih, obadva maske gor. Si mislim, joj, še otroc jo majo, dam spet gor. In tko celo pot, gor-dol to masko k en debil, dokler ni prišel mim mene en par, k jo je mel en gor, en pa ne. Ma dej fuck off, res. Nč več ne vem.
In pridem vsa živčna do blagajne, obedve blagajni prazni, jaz pa še ena za mano čakava, da se kdo primaje, in pol men dopizdi, pa zasikam unmu čičatu, k tam klika ta hitre blagajne, da nej pošlje koga. Pa men una ženska za mano: »To ste si pa kr priborila,« pa se smeje. »Itak. Taki cajti so.«

Ni cajta za pussyje

In grem ven proti domu, pa direkt pri obvoznici pri semaforju pred mano ena starejša gospa, ene 80 let stara, pade po tleh pred mano na asfalt. Spustim une svoje vreče in se zagonim proti njej v celo reševalno akcijo. Kar bi blo vse cool, če jaz ne bi bla tak štor, pa mela boljšo stabilnost. Tko je pa zgledalo, k da A je to furava. Mal jo vlečem gor, pa spet dol, pa mal nazaj obe, pa spet naprej obe. Vmes je že kr rekla: »Čakte, bom kr sama.« In spet ni mogla sama, in spet jaz vlečt gor, jao. Pol končno zrihtava in mi razlaga, da ma nova očala, pa se ji je zameglilo neki, pa stokrat mi je rekla hvala.
Jaz pa spet: »Itak. Taki cajti so.«
Jebali me ti cajti. Ampak vseen mi je kljuvalo vzad v možganih: »Čak, sam jaz sem mela masko, ona pa ne. Kje sem pol spet?«
Kdo pa pomisli na korono, ko se nekdo tko pred tabo zruši. Sam upaš, da si ni glave na pločniku razbil, ne pa varnostna razdalja. In ko se greš »reševalca«, ni cajta za pussyje. In kaj če bi rabila umetno dihanje? Jaz ziher ne bi z njo delila svojih alkoholnih hlapov, pa še mal ganje vmes pomešane, ker bi blo za njo bolj usodno kokr korona. Se pravi, zdej če vidiš nesrečo, ali se kdo onesvesti pred tabo, mormo vsi na varnostni razdalji z maskami gor sam gledat?

Svet gre v maloro

Kokr gre svet v maloro, je čist možno, da bomo tko neobčutljivi postali. Tam bo enga infarkt pred tabo, ti se boš pa drl: »Zdržte se mal gospod, sam v avto skočim najprej po masko!« Narobe svet.

V kermu filmu?

In zdej so ga spet gostinci najebali. Je kr tužno videt prazne vrtove lokalov. Daje celmu okolišu še večji občutek, da smo zaglavili v nekem mrtvilu. Če greš pa na šetnjo, vidiš pa sam maske naokol, pa sploh misliš, v kermu filmu si. A ni to sam na Japonskem? In čeprov sem se marca bunila, da za ker kurac majo lokale za zapirat, da je to življenskega pomena, je zdej tko, da I couldn’t care less. Ne da mi je vseen za gostince, ampak jaz ne rabim več kafan. Celo poletje vzun nabijat ping pong in zraven pit pivo na klopcah, je blo tok boljš k kafane, da nisem bla od marca. Sam enkrat na hitr, pa še to na vrtu. Sej mam trgovino, alkohola tam nikol ne zmanjka.
Očitno nas bojo te karantenske in koronske fore vse po mal spremenile. Mi piše mati par dni nazaj: »Mene bo ta korona čist spremenila. Še nogomet sem začela gledat in občudujem Oblaka.«
Moja mati pa fuzbal? The end is near, vam jaz povem. Zdej vem pa zares.