Manica Janežič Ambrožič je v torkovem Dnevniku TV Slovenija v zrežiranem prispevku — ki ga je voditeljica napovedala kot »komentar«, čeprav je bil promocija — povedala nekaj besed o »napadih, žalitvah in grožnjah«, ki da so jih novinarji in mediji zadnje čase deležni.
Povod za intervencijo odgovorne urednice informativnega programa je bil verbalni obračun na meji fizičnega na petkovih protivladnih protestih v Izoli. Tam so neki desničarji težili novinarki TVS in Ivanu Galetu, ki je bil zraven v okviru svoje vstajniške turneje po Sloveniji.
Ta alterkacija seveda ni bila omembe vredna novica. Novico je iz tega naredila Eugenija Carl — ki pa je približno tako nekredibilna kot aprilska vremenska napoved.
Naj dodam še nekaj relativističnih pripomb. Ker je vse relativno. Še posebej moralni populizem, ki nam ga prodaja RTV Slovenija.

Bullshit

Medtem ko jo je kamera snemala s strehe Radia, je MJA takole zaključila svoje izlaganje:

»RTV Slovenija je velik javni sistem. Od Lendave do Kopra ne bežimo pred konstruktivno kritiko, pred zavedanjem, da je ta sistem potrebno posodobiti. Vendar ne z žalitvami in grožnjami. Zato, spoštovani gledalci in gledalke … — tukaj smo.«

Bullshit. To ni res. RTV Slovenija je totalno nedojemljiva za konstruktivne kritike. Konstruktivne kritike naravnost ignorirajo.
Obvezno pa reagirajo in znajo reagirati na nekonstruktivne kritike. Obvezno pa reagirajo in znajo reagirati na napade, žalitve in grožnje.

Normalni

Vsak normalen človek se bo postavil na stran tistega, ki ga nekdo napada, zmerja, žali, mu grozi. Ker napadi, zmerjanje, žalitve, grožnje niso družbeno prevladujoči in predvsem ne družbeno priznani načini sporazumevanja in vplivanja, da ne rečem moralnega prevzgajanja. Še posebej ne anonimni in še posebej ne primitivni.
Vsak normalen človek bo obsodil posameznika, ki nadira novinarje med delom ali jim celo trga iz rok mikrofone in prevrača kamere. Vsak normalen človek se bo zgražal nad dezinhibiranci, ki novinarje zmerjajo s pritepenci, plačanci, nedojebankami in podobnimi vulgarizmi.
Še več! Marsikomu od normalnih se bo celo zdelo, da primitivcem nima smisla posvečati pozornosti. Vsaj ne anonimnim ali vsaj ne družbeno nepomembnim, marginalnim, netipičnim.

Mi smo super

Je že prav, da se uredniško vodstvo (R)TV Slovenija v imenu kolektiva zoperstavlja napadom, žalitvam in grožnjam. To načeloma podpiram. Ne podpiram pa njihove neselektivne strategije. Iz več razlogov.
Za začetek, Manica se nima kaj promocijsko in motivacijsko konfrontirati z anonimnimi in/ali nepomembnimi skrajneži. Zlasti ne s takim dramatičnim, sugestivnim, retoričnim (samo)spraševanjem:

»Zdaj [gre za] žalitve in odrivanje mikrofonov. Kaj nas še čaka? Kri?«

OMB! Če se bo kdaj bog ne daj zgodilo, da bo nek móten človek novinarju res kaj naredil, se to ne bo zgodilo zato, ker bi morali uredniki ostreje in glasneje protestirati že davno prej.
Ne. Do tega lahko pride zato, ker se novinarji in uredniki že ves čas obnašajo tako, kot da je z njimi vse v redu — ker s primitivci evidentno pač ni — in kot da javnosti ne preostane drugega, kot da ima medije rada in spoštuje nesebična, visoko profesionalna, uravnotežena in sploh genialna novinarska prizadevanja. Iz solidarnosti, ker jim desničarji in/ali anonimni primitivci težijo. Samo brez vprašanj in pripomb, prosim. Mi smo super. Saj vam pravimo, da konstruktivno kritiko sprejemamo. Nekonstruktivne pa seveda ne.

Napačni naslovniki

Drugo, kar je zgrešeno, pa so seveda sami naslovniki polemik RTV.
Če se bo kdaj kakemu novinarju nekaj zgodilo, za to ne bo kriv samo storilec, ampak posredno tudi politiki iz SDS in novinarji iz njenih medijev.

Namesto da …

Pa niti to ni dobra strategija. Bolje bi bilo, če bi RTV Slovenija — in z njo vred drugi mediji — napade, žalitve in grožnje ignorirala in se raje skoncentrirala na vprašanje, ali je krivda za ta naraščajoči resentiment do novinarjev res samo na strani napačnih očitarjev in ali pa so si krivi tudi sami.
To vprašanje je ključnega pomena zlasti za RTV Slovenija, ki ni brez krivde in greha.
Morali bi se zavedati, da je tudi to, kar fašejo od primitivcev, neke vrste kritika. Resda neartikulirana, nekompetentna, marsikdaj vulgarna, agresivna, vsakega pomilovanja, obžalovanja in obsojanja vredna kritika, izrečena v političnem afektu, četudi z najvišje pozicije moči. A pod plastmi grdih besed ali celo dejanja je to še vedno kritika, ki ni nujno neutemeljena.
Namesto da Manica Janežič Ambrožič javnost prosi za brezrezervno solidarnost in podporo, naj raje prisluhne dobronamernim, kompetentnim, kredibilnim, konstruktivnim, predvsem pa politično neobremenjenim, neinstrumentaliziranim kritikam. To je najzanesljivejši način, kako zapreti usta tistim primitivcem.