Vedel sem, da se bo to zgodilo. Vedel sem, da se bo nekega dne na protestih zgodilo nekaj hudega. Mislim nekaj fizičnega. Nekaj hujšega od nakladanja, skandiranja, vihtenja transparentov, kolesarjenja, prelivanja Jupola in prepucavanja na Twitterju in Facebooku. Nekaj nevarnejšega in zaskrbljujočejšega od radikalizacije desnice, ki ni in ni mogla na oblast, in komplacentnosti levičarstva, ki ni in ni mogla dol z nje.
Že leta je bilo neizogibno, logično, pričakovano, da se bo z radikalizacijo tako politike kakor civilne družbe to zgodilo.
Slovenija ni šele od četrtka na robu mentalne in ideološke državljanske vojne. Na robu virtualne državljanske vojne je že dolgo, predolgo. V četrtek je samo izbruhnil prvi pravi nacionalni, četudi v bistvu še benigen fizični spopad.

Od česa mi je slabo

Slabo mi je, ko gledam sadistični užitek vlade in desničarjev nasploh ob obtoževanju mainstream medijev, ki da so s poročanjem o petkovih protestih razpihovali ta uporniški resentiment do vlade.
Kaj pa naj bi delali? Gledali stran?

Toksična polemičnost

Dejstvo je, da je za radikalizacijo slovenskega političnega in celo civilnega prostora zaslužna predvsem desnica. Politično konkretno SDS. Da ne naštevam poimensko. Brez teh in tega ne bi bilo četrtkovih nasilnih protestov.
Vladni falangi je treba priznati, da je politično še kar inteligentna ali spretna, vsaj v operativnem smislu. A njena čustvena inteligenca je na nuli. Less than zero!
Kako si predstavljajo politiko kot umetnost vladanja? Kakšni miselni in čustveni invalidi so to, da pričakujejo, da jim bodo tudi nezadovoljni in drugače misleči podložniki pokazali vsaj nekaj osnovnega rešpekta — kar bi se načeloma, ampak res samo načeloma spodobilo —, čeprav oni sami njim nikoli ne pokažejo nič drugega kot prezir!
Ljudi, ki niso njeni, ta vlada nenehno obmetava z očitki in obtožbami. SDS v bistvu zaničuje pol Slovenije ali še več. Toksična polemičnost in prezirljivost sta njeno naravno stanje.
In potem pričakuje, da ji bo javno mnenje naklonjeno. In za huliganske izpade dolži svoje politične nasprotnike. Kot da se ne bi še nikoli pogledala v ogledalo. Neverjetno! 

Politiki in uličarska množica

A da ne bom šimfal samo desničarjev, naj nevsegliharsko povem še nekaj neprijetnih resnic o levičarjih.
Tako kot je po eni strani absurdno obtoževati opozicijo za eskalacijo nemirov, pa je po drugi strani tudi res, da je bilo opozicijsko koketiranje s prejšnjimi, prvotnimi, v primerjavi s četrtkovo podivjano bando tako rekoč intelektualnimi protestniki zelo nespametno in kratkovidno.
Probiciklistične Jenulle in Galete in Makarovičke in Anorake si je opozicija vzela za svoje naravne zaveznike. Glede na to, da jih druži antijanšizem, je to seveda razumljivo — ni pa politično opravičljivo ali vsaj ne spodobno. Uličarska množica ne more biti prava kompanija za politike. To ne morejo niti njeni izpostavljeni, kao kredibilni posamezniki.
Da so se opozicijski politiki udeleževali takrat še mirnih in dostojanstvenih protestov, je bilo zelo nepremišljeno in dvorezno početje. Po eni strani so si s tem kupovali simpatije in potencialne glasove (dela) volilnega telesa in zganjali poceni populizem, po drugi pa so se izpostavljali pričakovanemu in zdaj potrjenemu tveganju, da se to lahko obrne proti njim, ko se bodo protesti izrodili v nasilje.

Kaj hudiča si je mislil Gale?

Da se lahko protesti sčasoma sprevržejo v nekaj drugega, ne bi smelo biti pretežko ugotoviti nobenemu predvidevanja sposobnemu politiku. To ni prišlo kot strela z jasnega. Opozicija je v želji, da bi nekako spodkopala vlado, že od začetka pomladi s simpatiziranjem s protestniki lahkomiselno jemala nase tveganje, da bo vlada potem udarila po njej z vsemi medijskimi in še kakšnimi topovi. Če že ne prej, bi lahko na to pomislili ob incidentu z Zlatkotom. Takih ljudi pa res ne rabijo med sabo.
Od organizatorjev in opozicije je bilo tudi naivno, da so pričakovali, da se bodo od nasilja, ko bo njega prišlo, lahko distancirali s čudežno palčko not in my backyard objave ali dveh na Facebooku.
Še posebej je to smešno, ker so bili v četrtek v množici tudi nekateri, ki jih je policija že zdavnaj identificirala in evidentirala na petkovih kolesarjenjih.
Da ne omenjam Galeta, ki se je kot oporečniška medijska zvezda celo pustil paparacirati direktorju obveščevalcev in s tem nehote položil vrat pod giljotino predsednika vlade, ki ga je obtožil, da »s svojo tolpo razbija po Ljubljani«.
Kaj hudiča si je mislil? Da pa menda ja lahko gre malo pasti firbce? Da desničarji živijo v 19. stoletju in ne uporabljajo mobilnih telefonov? Da bo Janša tako uvideven, da njegove fotografije ne bo izkoristil kot kronski dokaz za sprepletenost razbijačev in žvižgačev?

Dober PR

Po mojem je s protesti zdaj za nekaj časa konec. Morda do pomladi. Mirnih ne bo, ker nad organizatorji, simpatizerji, udeleženci ne visi več samo senca pandemije, temveč tudi senca nasilja. Nasilnih protestov pa tudi ne bo, ker so videli, da s policijo ni šale — pa tudi kritična masa dovolj agresivnih in dezinhibiranih ne obstaja.
Vlada je v vsakem primeru dosegla svoje. Izgredi so bili za vlado odličen PR. Zaupanje glede korona virusa kopni, tako da nam prav pride občutek varnosti, da znajo poskrbeti vsaj za red in mir.
V istem nonšalantnem zamahu pa je s tem dogodkom — podprtim s Hojsovim militantnim nastopom v četrtkovih Odmevih — še malo bolj konkretno in morda celo za koga prepričljivo diskreditirala politično in civilnodružbeno opozicijo.