Naš človek na nebu je romansirana zgodba Vladimirja P. Štefaneca o slovenskem vojaškem pilotu Josipu Križaju (1911–1948). Njegovo razburljivo življenje je zaznamovala želja po letenju in svobodi in boj proti fašizmu.

Rojen na Krasu se je Josip Križaj izšolal za pilota italijanskih letalskih sil, vendar je zaradi naraščajočega fašizma in posledične diskriminacije z letalom prebegnil v Jugoslavijo. Tam so ga najprej zaprli in šele pozneje sprejeli v zrakoplovstvo Kraljevine. Bil je član organizacije TIGR in španski borec. Kot pilot mednarodne eskadrilje republikanskih prostovoljcev je letel v več kot sto misijah in bil dvakrat sestreljen. Po 6. aprilu 1941 je padel v nemško ujetništvo, vendar mu je uspelo zbežati in se vrniti k ženi v Srbijo. Konec leta 1944 je postal inštruktor letenja z Zemunu in poveljnik eskadrilje partizanske vojske. Po osvoboditvi je bil stacioniran v Zagrebu in pozneje v Ljubljani — dokler ni leta 1948 strmoglavil med izvidniškim poletom. Pokopan je na Žalah.

Vladimir P. Štefanec (1964) je pisatelj in publicist. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je diplomiral iz filozofije in umetnostne zgodovine. Objavil je enajst leposlovnih knjig, večinoma romanov (od tega štiri nominirane za kresnika). Za mladinski roman Sem punk čarovnica, debela lezbijka in ne maram vampov je prejel nagrado večernica. Naš človek na nebu je izšel pri Mladinski knjigi.

Vladimir P. Štefanec: Naš človek na nebu | Alcázar

Tvojo željo, da bi letel s hitrejšim letalom, polkovnik Malraux usliši. A zdaj ne pilotiraš več lovca, ampak — bombnik Potez 540. Tega stroja se je medtem prijel vzdevek “ataúd volante”, leteča krsta, vsak teden imate enega ali dva manj in piloti najemniki se jim poskušajo na vsak način izogniti.

Ta sprememba ti ni ravno všeč, znaš in zmoreš več od tega dokaj statičnega pilotiranja, a tudi tako si koristen in to je najpomembnejše. Vse za republiko! Sodeloval si že v nekaj uspešnih bombardiranjih frankističnih kolon in koncentracij, med drugim pri Medellinu, zadevo obvladaš, a nisi vajen biti tako pasivno izpostavljen napadom lovcev, kar te dela živčnega, in med poleti se ves čas po malem oziraš naokrog, da bi videl, ali od kod preti nevarnost. Razmišljaš pač kot lovski pilot.

Ob tebi sta v posadki še Vandini in mantovanski komunist Roda, prvi kot strelec, drugi kot bombarder. Dobite ukaz za novo akcijo, letelo bo samo vaše letalo. Preleteti bo treba Alcázar in na trdnjavo spustiti letake, nato nadaljevati proti Talaveri in bombardirati legionarje in Maročane, ki napredujejo proti Toledu.

Alcázar je mogočna starodavna zgradba, napol trdnjava, napol palača, je najimpresivnejša stavba v Toledu, z vzpetine obvladuje mesto in reko Tajo, ob izbruhu vojne je bila v njej kadetnica. Takrat so frankistično vstajo v mestu prišli zadušit miličniki iz Madrida, večinoma anarhisti, ki so bili sorazmerno uspešni, vseeno pa se je kakim tisoč tristo častnikom, falangistom, civilnim gardistom in članom učnega osebja kadetnice uspelo umakniti v Alcázar in se tam utrditi. Zidovi trdnjave naj bi bili ponekod debeli celo deset metrov, zato jo oblegovalci obstreljujejo brez večjega učinka, obleganci pa imajo notri tudi vodnjak in precej hrane ter konj, s katerimi se tudi lahko še precej dolgo hranijo. Poveljuje jim fanatični polkovnik Moscardo, ki zavrača predajo in zadržuje kakšnih sto levičarskih talcev, med drugimi guvernerja z družino. Obleganje je postalo tolčenje z glavo ob kamniti zid, miličniki iz mesta bi svoje glave krvavo potrebovali tudi na drugih bojiščih, hkrati pa nacionalci iz Alcázarja poskušajo narediti epopejo, njegovo obrambo obilno uporabljajo za svojo propagando. Tako na primer razglašajo, da trdnjavo pogumno branijo le mladoletni kadeti in učno osebje, čeprav so bili kadeti ob izbruhu sovražnosti na počitnicah in se niso mogli vrniti. Vodstvo republike je osvojitev Alcázarja uvrstilo med prioritete.

“In mi naj jih bombardiramo z letaki!” se priduša Vandini. “Prav z letalskimi bombami jih lahko zbezamo ven. Naši jih s puškami in mitraljezi očitno ne morejo, mi pa jih lahko!”

“Se strinjam,” pravi po krajšem premisleku Roda.

“Ja, zdi se logično,” naglas premišljuješ. “Če padejo bombe od zgoraj noter, gotovo naredijo več škode, kot če izpred trdnjave streljajo v debeli zid.”

“Letaki!” ne gre v račun Vandiniju. “Gotovo gre spet za kak zmeden ukaz polkovnika Malrauxa. Tip je pisatelj, mogoče res verjame, da so letaki močnejši od bomb.”

“Lahko da gre za kak ultimat,” ugiba Roda.

“Jebeš ultimat iz letala! Ultimate jim lahko dajejo naši, ki so spodaj. Bombe rabijo, te so najboljši ultimat!”

Ker ta pogovor poteka med poletom, se je treba odločiti hitro.

“Pokaži letake!” veli Rodi Vandini.

Bere, nato jezno reče:

“Ma, to ni niti ultimat! Običajen poziv k predaji! Saj to jim lahko tudi vržemo dol, ampak moramo jim tudi bombe! Dajmo, razmišljajmo s svojo glavo! To je naš boj!”

Ukvarjaš se s pilotiranjem, natančno se moraš usmeriti proti cilju, navigatorja nimaš, nepopolna posadka pač. Zadeva se zdi že bolj ali manj odločena, zato ne kompliciraš.

“Prav,” rečeš, Vandinijev borbeni zanos je prevzel tudi tebe.

Vaše bombe sicer niso ravno najprimernejše za prebijanje debelih zidov, a so tako ali tako edine, ki jih na letališču premorete, v tej vaši letalski vojni je pač skoraj vse improvizacija. Bombardiranje Alcázarja se zdi vsekakor izziv, uspeh bi prinesel ogromno. Treba bo leteti natančno, vržeš se v akcijo.

* * *

Tokrat sedi za Malrauxovo pisalno mizo drug polkovnik, komandant vladnega letalstva Camacho Benítez, svojo kapo je odložil na zeleno usnje, njegov obraz je jezno naguban, pogled srep, Malraux sedi na njegovi desni, poparjeno strmi v prazno, častnik z ozkimi brki je na svojem običajnem mestu pred velikim zemljevidom in brezizrazno gleda v deske grobega poda pred seboj.

Z Vandinijem in Rodo stojite pred pisalno mizo, ti na sredini, roke imaš sklenjene na hrbtu, nič dobrega se ne obeta.

“Tovariši,” začne komandant skoraj roteče, “tole z Alcázarjem … Tole z Alcázarjem ni bilo dobro, sploh ni bilo dobro.”

Vandini se prestopi, zdi se, da želi nekaj reči, a Camacho Benítez nadaljuje:

“Mi smo v vojni, v hudi vojni, vojni za obstanek republike. V vojni je treba tudi ukazovati ali voditi, če vam je ta izraz bolj všeč, drugače stvari potekajo brez reda, brez smisla, ne potekajo dobro. Ukazi, navodila imajo nek smisel, zato se jih je treba držati. Ta smisel se mogoče ne vidi takoj, mogoče se ne razume, ampak to ne pomeni, da ga ni. Obstaja. Vidi ga tisti, ki pozna širšo sliko, tisti, ki vodi, daje ukaze. Razumete?!”

Kljub temu, da je komandant na koncu povzdignil glas, zdaj Vandini vseeno ugovarja:

“Z bombardiranjem Alcázarja smo poskušali doseči kar največji učinek, pomagati našim silam, ki ga oblegajo, ampak nimajo dovolj ognjene moči. Mislili smo, da bo z bombami iz letala lažje. In dejansko smo podrli enega od stolpov in naredili še nekaj škode ...”

“Ja, ja, dobro …” ga prekine poveljnik. “Podrli ste stolp, res je. In kaj imamo od tega? Ta škoda ni bila odločilna, Alcázar se še vedno brani, kolona legionarjev in Mavrov še vedno prodira proti Toledu ...”

“Če je treba, jih gremo kar takoj bombardirat,” ponudi Vandini.

“Ja, ja, dobro …, vsaj borbene vneme vam ne manjka, tudi to je nekaj, še posebno v tej enoti.”

Malraux se ob teh besedah nelagodno presede, Camacho Benítez nadaljuje:

“Širša slika, tovariši, širša slika! No, saj vam lahko povem, kakšna je ta v tem primeru. Da me boste razumeli. Saj gotovo že tudi oni v Alcázarju vedo, kaj nameravamo, ni mogoče, da ne bi še nič opazili, to se vendar sliši. Torej,” se s pogledom zaupno sprehodi čez vaše obraze, “pod Alcázarjem kopljemo tunel. Naši rudarji ga kopljejo, pod zemljo, seveda. Če se oni notri ne predajo, bomo nastavili mine in zadevo razstrelili. To je, kot kaže, najboljši način, da razrušimo tiste debele zidove … Rudarji spodaj kopljejo, hitijo, kolikor morejo, vi pa greste medtem bombardirat iz zraka! Se zavedate, da ste s tem ogrozili rudarje, svoje tovariše!”

Presenečeno se spogledujete, zdaj se je nelagodje polastilo vas.

“Zakaj nam niste tega povedali?!” vpraša Vandini z mešanico obžalovanja in ogorčenja v glasu.

“Zakaj, zakaj …” zavzdihne komandant. “Tovariši, vojna je resna stvar. Ne moremo kar vsega povedati. Gre za konspiracijo. Če bi vsem vse razlagali, bi fašisti najbrž vedeli še več kot mi. Povsod imajo ušesa.”

Razgleda se po prostoru, kot bi iskal nevidna ušesa, nato nadaljuje:

“Zato se je treba držati ukazov, navodil. Svojeglavost nam je naredila že veliko škode, zelo veliko škode. Razumete, tovariši?”

Molče prikimavate, tudi častnik pred zemljevidom prikima, kot bi želel pokazati, kako zelo je pri stvari.

“V drugačnih okoliščinah bi lahko šel zaradi takšne kršitve ukazov kdo v zapor. Lahko bi bil celo kdo ustreljen ...”

Začutiš, da ti je trznila mišica v licu.

“Tovariš komandant, zagotavljam vam, da se ne bo več zgodilo,” se odločno oglasiš.

“Častna komunistična,” pribije Roda.

Camacho Benítez se kislo nasmehne. Z zamahom z rokama pokaže, da si tudi on pobožno želi, da bi bilo tako.

“Tovariši! Mi bi to vojno radi dobili. Moramo jo dobiti! Je tako?”

“Tako je!” gromko odgovorite v en glas.

“Zato …” gleda vas in odločno kima s stisnjenimi ustnicami. “Salud!” nato sunkovito stisne pest in s tem oznani, da je pogovor končan.

“Salud!” tudi vi dvignete pesti.

* * *

Za nadaljevanje zgodbe o Alcázarju izveste od Joséja. Rudarji so svoj tunel čez nekaj dni dokončali in nastavili razstrelivo. Zadeva je bila tako pomembna, da si je njegovo aktiviranje prišel ogledat sam Largo Caballero, predsednik republikanske vlade. A eksplozija ni imela pričakovanega učinka, starim kamnitim zidovom je povzročila približno toliko škode kot vaše bombardiranje, ob njej se je podrl še en stolp in nekaj malega obzidja. Alcázar zaradi tega ni padel, obleganje se je nadaljevalo, a ne prav dolgo, saj je do Toleda kmalu prodrla frankistična kolona z legionarji in Mavri, prav tista, ki naj bi jo vi takrat bombardirali, in osvojila mesto.

Ob tem se je kakih štirideset anarhistov, potem ko jim je zmanjkalo streliva, zabarikadiralo v neki samostan, se pošteno napilo in se zažgalo, da bi tako prikrajšali Mavre za užitek, ko bi jih klali, tako kot so poklali vse druge preživele republikance, ki so jih zajeli.

Branilci Alcázarja so za svojo stran postali heroji, v Toledo je pohitel sam Franco, da se je lahko skupaj s polkovnikom Moscardom pred trdnjavo nastavljal objektivom fotografskih in filmskih kamer. Alcázar in Toledo sta bila za vas in republikance nasploh torej polomija.miličnikov v modrih kombinezonih in z rdeče-črnimi čepicami s cofki — Španci očitno ne morejo brez cofkov — izstrelila salvo, le eno, saj je treba varčevati s strelivom. Bil je krajši, politično obarvan, zelo brezoseben nagovor, zapeli so Internacionalo in Hijos del pueblo, bilo je veliko v zrak dvignjenih pesti, a vzdušje ni bilo prav nič borbeno, ampak turobno. Pogreb pač.

Nek italijanski tovariš je obljubil, da bo poiskal njegovo družino in jo obvestil, omembe vredne lastnine s seboj ni imel, večino stvari ste zapakirali in jih bodo poslali družini, nekaj njegovih predmetov ste si razdelili. Ti si vzel nož na vzmet s črnim ročajem.

V baru hotela Florida ste zvečer po pogrebu nekaj spili v njegov spomin. Predvsem tuji piloti in nekaj španskih tovarišev, novinarji so se iz hotela večinoma že preselili, saj so frankisti vneto obstreljevali bližnjo telefonsko centralo in je nekaj granat zadelo tudi hotel. Američan Hemingway je v hotelu še vztrajal in je nazdravil z vami, a on je tako in tako nazdravljal vsak večer, s povodom ali brez.

Poskušali ste kaj povedati o pokojnem, a ste ob tem spoznavali, da ste ga slabo poznali, da ste bili sicer dobri tovariši, a ste si hkrati ostali skoraj neznanci. Blizu ste si bili na občečloveški ravni, na kateri se ljudje ne zbližajo pogosto, tako kot ste se vi, a o vsem tistem, kar je iz njega naredilo človeka, kakršen je bil, niste vedeli skoraj nič.

Tudi ti si začel premišljevati o tej bližini in hkrati tujstvu s tem človekom in žal ti je postajalo, da si o njem izvedel tako malo. A kdaj naj bi mu zastavljal takšna vprašanja in kdo ve, ali bi ti nanja sploh odgovarjal. Bila sta sredi meteža pomembnih, usodnih dogodkov, sredi velike zgodovinske drame, med katero ste svoje osebne zadeve iz preteklosti potisnili na stran ali se jih celo sramovali, vsekakor pa precej strogo izbirali, o katerih boste govorili, katere pa prikrili kot nepomembne sentimentalnosti. Borci ste in morate biti trdni, a tudi ljudje ste, povsem običajni ljudje, na kar pa je treba začasno pozabiti.

Za vedno si si zapomnil njegovo navdušenje, njegovo odločno pripadnost anarhizmu, veselje ob spoznanju, kako močan je ta v Španiji. Zapomnil si si njegovo frazo “Svoboda, človek, svoboda!”, njegov sram, ko je v Barceloni razbil tisto letalo, željo, da bi to na vsak način, tudi prevneto popravil. Vsekakor nisi mogel pozabiti, da ti je nekoč priznal, da se je njegov oče boril za to, da bi Trst po véliki vojni pripadel Italiji in ne Jugoslaviji. S tem te ni ravno razveselil in te je to nekoliko žrlo, a v Španiji sta bíla skupen boj, zato teh spopadov preteklih rodov ni kazalo pogrevati v sovraštvo. Antifašisti, Slovenci in Italijani, ste zdaj na isti strani. In kakorkoli čudno in neprimerno se ti to zdi, zapomnil si si tudi prizor, ko si je pred tistim kovinskim pisoarjem na pariškem bulvarju Pasteur kapljice urina s svojih čevljev obrisal ob hrbtno stran hlačnic.

Tega spomina nanj v baru hotela Florida nisi delil, ostale si z veseljem, drugi so vedeli o njem še manj od tebe, zato si to čutil kot svojo dolžnost. In ves čas si imel na koncu jezika tudi zadevo pred pisoarjem, a si jo vedno znova pogoltnil. Ej, tovariš, čudno bitje je človek!