In vendar moram reči: v sredinih Odmevih — in isti dan tudi v izjavi po nesrečni izredni seji parlamenta —, je Golob povedal v četrt ure več kot Janša v dobrih dveh letih svojega (hopefully) zadnjega mandata. Hočem reči, da je povedal več stvari, ki so imele rep in glavo, kot pa njegov predhodnik.

Še več! Da ne bi kdo ne brez razloga pomislil, da imam kaj proti Janši, naj dam še eno primerjavo: Golob je povedal tudi več, kot je povedal recimo Drnovšek v vseh svojih premierskih mandatih.

Zdaj bo moral Golob še kaj konkretnega narediti. Da ne bo ostalo samo pri besedah.

Ah, saj samo govoriči …

Neprivrženci tako imenovanega najverjetnejšega mandatarja za sestavo nove vlade se tolažijo s prepričanjem, da Golob samo govoriči in da za narodov blagor itak ni sposoben narediti nič. Razen da bi v duhu svojih koalicijskih partnerjev vzel kaj z žulji prigaranega in/ali s kapitalom prišpekuliranega tistim, ki že kaj imajo. Ali kvečjemu redistribuiral še kakšne pravice, kar pač ne živimo samo od materialnega. In tega jih je strah.

Državljane pa je strah, da bi kdo nasedel njegovemu nakladanju — namesto nakladanju nekoga drugega.

Golobovi kritiki pozabljajo, da ljudje živimo tudi nakladanja. Od lepih, prijaznih, spodbudnih, prepričljivih besed. In samo od naših nazorov, simpatij, lahkovernosti in ozaveščenosti je odvisno, ali bomo te besede — zlasti besede politikov — dojemali kot zanesljive, zatrdne obljube. Ali pa bomo dotičnega zasmehovali kot lažnega preroka.
{embed_info_box}202351{/embed_info_box}

Še en lažni prerok

Dejstvo je, da je več kot pol Slovenije zasmehovalo tudi Janšo kot lažnega preroka. Edina olajševalna okoliščina nas nevernikov pa je bila seveda v tem, da je Janša premnoge od teh svojih prerokb tudi res uresničil. Da mu je to žal uspelo. Brez lepih, prijaznih, spodbudnih, prepričljivih besed. Zato ga pač skoraj nihče ni maral.

V petih, šestih mesecih, odkar se je Golob politično reaktiviral — zlasti pa v teh tednih pred volitvami in po njih —, se mu je uspelo razviti v vrhunsko in navdušujoče govorečega politika, od katerega lahko zdaj pričakujemo samo še to, da svoje besede konkretizira. Urok novega obraza — ali če hočete mesije — se je razblinil.

No, prav, morda sem prej z Drnovškom malo pretiraval. A dejstvo je, da bi bilo primerjati Goloba s Cerarjem in Šarcem naravnost nevredno.

SBC

Golobov sredin nastop v Odmevih in izjava v parlamentu sta bila dejansko epohalna in vsaj v pasusu, kjer omenja “narod hlapcev” — in Hlapca Jerneja in njegovo pravico, če slučajno znate brati — tudi malodane cankarjanska.

Nekateri bizgeci so ga sesuvali, da je zvenel radikalneje kot Kordeš. Morda res. Ali vsaj konkretneje in razumljiveje. Tudi za razliko od Kordeševega je imelo Golobovo izvajanje spet rep in glavo. Ker zame so resnični družbeni škodljivci tisti, ki nam perejo možgane s teorijo, da bo delavcem ostalo več od plače, če bodo plače manj obdavčene. Poslovneži so mojstri nakladanja. 

In potem beremo take neumnosti kot to od Slovenian Business Cluba, da bi si lahko ljudje “z lastnim denarjem […] kupili oz. ustvarili dom po lastnih željah” — če bi vlada manj obdavčila plače — in nam potem ne bi bilo treba “graditi stanovanjskih getov za reveže, kot predlaga osnutek koalicijske pogodbe”.
​Kakšen bulšit!​{embed_info_box}202352{/embed_info_box}

Venezuela, Mongolija, Severna Koreja

Nakar še ta Golobova izjava v parlementu:

“Kar se teha tiče, pa sem neizmerno vesel in ponosen, da imamo popolno in sohlasno podporo sindikatov, predstavnikov delavcev. Ker to, da si nekdo lasti pravico sam zato, ker je delodajalec — pa sem bil sam med njimi —, da ima pravico on edini določat, kako se bo razvijalo socialni dialoh, to je zame preživeto. Če ne bomo vključevali zaposlenih, zelo aktivno, v to, kako bomo soupravljali podjetja, kako bomo skupaj z njimi, če hočete, tudi solastninili podjetja, nikoli ne bomo prebili tiste točke visoke dodane vrednosti, o kateri smo tolk hovorili. Sistem, v katerem je delodajalec hospodar, ki ga mora delavec brezpohojno poslušat in nima pravice do besede, je sistem hlapcev. Nočemo bit država hlapcev. In ne bomo. In to je tisto, kar je … kar smo kot koalicija dali kot obljubo ljudem pred volitvami in smo dobili njihovo podporo. Tako da se v bistvu na te kritike lahko odzivam samo z nasmehom in pravim: ti časi so za nami. In se ne bodo vrnili.”

Kakorkoli: se še spomnite, kako so desničarji naprej metali Levici, da bi rada iz Slovenije naredila revno in nedemokratično Venezuelo? No, še dobro, da je Golobu v kontekstu te izjave v DZ prišlo na misel pripomniti, da ne gre za model Mongolije ali Severne Koreje, temveč za sodobne solastniške in soupravljalske trende, za kakršne se odločajo v Skandinaviji in drugod po Evropi.

Dezaktualizacija Cankarja

Ali bo kaj iz Golobove vizije — da tako rečem — ali ne, ne bo odvisno samo od njega in njegove vlade, temveč tudi od tistih, s katerimi se za moj okus nekoliko nepremišljeno in lahkomiselno konfrontira. Nenazadnje pa tudi od vladanih samih.

Ti slednji lahko naslednjih nekaj let ugibajo, ali bo naslednja vlada kaj od tega uresničila. Ali pa v najslabšem primeru samo upajo, da se bodo v tej državi vsaj bolj prijetno počutili kot prej, ker zdaj dobro razumejo lepe, prijazne, spodbudne, prepričljive besede in so jih za razliko od prej celo deležni.

V bistvu si je Golob s tem posrečenim, pravičniškim, socialnim cankarjanskim nagovorom naložil velikansko odgovornost. Prepričljivost njegovega mesijanstva je strašljiva. Če bo šlo tako naprej — če torej upravljalsko oz. operativno ne bo ostalo samo pri besedah —, bo ne samo posrkal k sebi to levo, bolj kot ne samo namišljeno levičarsko mlačnost Šarca in Alenke Bratušek, temveč bo tudi redefiniral in kooptiral socialno demokracijo tipa SD in trdo levico Levice. In morda dezaktualiziral celo Cankarja.