Naravnost v leto 1991: Človek ne jezi se je slovenski Monopoly

Kot bi sédel v čudaški časovni stroj in pristal nekje sredi osemdesetih, se mi je zadnjič zdelo, ko sem melanholično ležal in sanjaril, da bo prej ali slej prišel dan, ko bom spet smel v Avstrijo. Vsi Azerbajdžani tega sveta se mi trenutno zdijo povsem nepomembni. Želim si samo še enkrat vstopiti v graško Ikeo in jo zapustiti s kupom stvari, ki jih ne potrebujem. V domačih prodajalnah namreč nimajo dovolj krame zame.

Sanjarjenje o Indiji Koromandiji na drugi strani šentiljskega mejnega prehoda me je nepričakovano ovilo v mehko odejo jugonostalgije — do katere se sicer ne čutim upravičenega, saj sem zadnja leta Jugoslavije preživel v plenicah in otroškem vrtcu —, a malce šarma tistih manj zahtevnih časov sem vendarle shranil nekje v sebi.

Novodobni Monopoly nima istega rajca kot različica iz mojega otroštva. Jaz nočem kupiti Kranjske Gore in Bohinja. Jaz hočem kupiti Terazije, Plitvice in Knez Mihailovo. Tako kot konec