Manca Košir si je s slikarko Joni Zakonjšek, pesnikom in pisateljem Dušanom Šarotarjem, arhitektom, filozofom in teologom Robertom Dolinarjem, arhitektom in premišljevalcem Iro Zorkom, režiserja Tomijem Janežičem in prevajalko Vesno Velkovrh Bukilica dopisovala od avgusta 2020 do avgusta 2021.

Pisma so v Nagovorih tišine razvrščena kronološko. Za pokušino smo izbrali Mančino pismo Robertu Dolinarju in njegov odgovor. Knjiga je izšla pri Mladinski knjigi.

Nagovori tišine: Manca Košir piše Robertu Dolinarju

26. oktobra 2020

Dragi Robert,

tvoje zadnje pismo je kratko, sem pričakovala, da bo sledilo še kakšno, a dobro, da ni, saj kaj pa bi bilo z menoj, če bi še bolj valovala … S teboj se mi dogaja nekaj zelo redkega, izjemno dragocenega: počutim se kot globoko temno modro jezero, in ko prileti tvoje pismo, se mi zdi, da je padel vame dragoceni kamen in je jezero začelo valovati. Valovi, valovi, valov ni konec … in sem tako s teboj v nekem tihem, globokem dialogu, v katerem ti ne rečem Robert, ampak brat moj …

Tvoje pričevanje o aktivizmu mi je tako znano, zelo dobro vem, kaj govoriš, zelo dobro občutim, zakaj tako govoriš … Hodiva mar po istem zidu in gledava na obe in več strani? Včasih pomislim, da se dvigujem proti nebu, vse višje in višje, in slika sveta ter vsega, kar se na njem igramo, vse te drame, nasprotovanja, protestiranja, se z višino spreminja v nekaj majcenega in smešnega. Včasih se v tišini svoje sobe glasno smejim, kako smo smešni v teh svojih naprezanjih za to in ono, v teh pravičniških postavitvah za in proti … In se zahvaljujem, da me ni več zraven. Če bi namreč še bila, bi pomenilo, da se nisem ničesar naučila, da se ne spreminjam, ampak samo branim svoje okope ega, v katerem domuje klicaj: jaz imam prav, jaz imam prav! Hkrati pa sem vesela, da se zbirajo mladi ljudje, da protestirajo, da se jezijo — ja, jeza nas zelo osredišči na ta naš jaz, kot pišeš —, da so v tem iskreni in živi. Zdi se mi, da je to življenjska faza, ki jo je dobro izkusiti, izživeti in zapustiti. Se mi pa smešni zdijo moji stari kolegi in kolegice, ki že desetletja ponavljajo eno in isto! Kako da se ne naveličajo? Mar ni česa pomembnejšega zanje na tem božjem svetu kot ta edina pesem, ki jo prepevajo v bojnih ritmih? 

Prav imaš, dragi Robert, edino v svojem imenu smemo govoriti, vsakdo ima svojo pot, sleherni lastno cesto, le kdo sem jaz, da bi jo smela ocenjevati, le kdo? Tega se zavedam, a si kljub temu ne morem kaj, da se nam ne bi smejala. K sreči sodim med te, ki se jim pogosto smejim, tudi jaz sama, haha …

Kot ti sem prepričana, da je v slehernem od nas celotna klaviatura lastnosti, tako bele kot črne tipke, da je dobro, da si upamo pritisniti na vsako in še pred smrtjo na vse, da se spoznamo v polnosti, kolikor le gre, in da pri tem ne prizadenemo drugih, zanje nam mora biti enako ali še bolj mar, kako se počutijo, ko mi igramo svojo pesem … Vem, da sem pri preigravanju svojih tipk marsikoga prizadela. Vem, da takrat drugače nisem ne zmogla ne znala. Sem se pa ob tem veliko naučila, najbolj tega, da vse dobimo nazaj. Kar seješ, to žanješ, drži kot pribito. Zdaj, ko to vem, sem bolj pozorna na svoja semena in na to, kakšna in komu jih položim v njegovo njivo … In naučila sem se posvečati dobremu v drugih, ker vem, da imamo vsi veliko dobrega v sebi, vem, da nam je lepše, če si delimo dobro, kot če si delimo zamere, pritoževanje, tarnanje … Prav zato imam rada druženje z različnimi ljudmi, ki vrtijo raznolike filme (svoje) stvarnosti, kot ga vrti sleherni izmed nas. Vem, da lahko z ljubečo naklonjenostjo vzpostavljamo skupnost vsem razlikam navkljub, če smo le odprti in pripravljeni poslušati drugačne glasove. Dialog je potemtakem tudi zame izjemno pomemben, v dialogu preprosto oživim, četudi sem bila pred njim utrujena in brezvoljna kot “povožen flancat”. Dialog je živa voda: kdor se pusti z njo poškropiti, ne bo nikoli žejen in lačen ljudi, sam in osamljen sredi ljudi ali pa v tihoti svojega srca. Saj smo lahko v dialogu tudi z mrtvimi, ki ne govorijo, pa jih v tišini slišimo, kot bi nam govorili čisto od blizu. Ker tu zares so: v naši bližini domujejo in lepo je biti z njimi v pogovoru, v tem plesu duš, ki imajo notranje oči in na noter obrnjena ušesa …

Povej mi kaj o tvojih starših, dragi Robert, prosim. Da so te učili, naj nikogar ne izključiš, je izjemna dota, posebej v tej naši dolini šentflorjanski. Tudi moja starša sta nas tri otroke vzgajala v svobodi duha in odprtosti do drugih in drugačnih, za kar sem jima globoko hvaležna. Oba partizana, ateista po prepričanju, nista imela prav nič proti, ko sva s hčerjo oznanili, da se bova krstili. Ko me nekoč ni bilo doma, je prišel popisovalec prebivalstva in je oče izpolnil tudi moj vprašalnik; pri veroizpovedi je obkrožil rimskokatoliško alinejo. Sem mu rekla, da bi lahko še budistično pa hindujsko pa še kakšno, saj če res globoko veruješ, so ti mnoge religije blizu po svojih temeljnih starodavnih sporočilih. Žal pa mnoge, vključno z našo RKC, zelo daleč po kakšnem aktualnem vedenju, haha …

In odstrni malce svoje kratko, a bogato življenje, polno potovanj, bivanj v različnih deželah, študijih, kako je šlo po vrstnem redu: srednja šola, ena fakulteta pa druga pa tretja pa jezuitski red pa …Tebi se seveda vse zdi preprosto in samoumevno, jaz pa se vsemu samo čudim in debelo gledam, kaj vse si doživel, kje vse si bil, da si zdaj v neki majhni vas na robu gozda … Nič ne pogrešaš Londona pa Padove, da o Rimu, kamor vodijo vse poti, niti ne vprašam …? “Lahko pa tiho (neslišno) hodim po svoji poti,” pišeš. Naj te le nagovarja tišina, naj, a kakšno besedo o svoji poti tiho zapiši v svojem naslednjem pismu, lepo prosim!

Dolgotrajno valovanje je v mojem dušnem jezeru povzročilo razmišljanje o ranah.

“… lahko vsaj za trenutek utihnemo in tedaj nas morebiti čaka neizmerni privilegij, da vstopimo v popolnoma nov svet. V svet drugega. In tako potem tudi mi hodimo skozi rane drug drugega,” si mi napisal. To je resnična bližina, ko “hodimo skozi rane drug drugega”, to je pravzaprav tista Ljubezen, o kateri pričujejo Jezusove rane. Kakšno zaupanje med ljudmi je potrebno, da si upamo pokazati svojo šibkost! Da nehamo skrivati pred drugimi svoje rane, se nehamo delati močne, ampak ponudimo sočloveku milino svoje krhkosti. Nekateri potrebujemo zelo globoke in hude telesne rane, kot je moj velik odrezan rakavi tumor v čeljusti, da postanemo svobodni s temi ranami in ranam navkljub in jih mirno pokažemo drugim. Še težje pa je biti prosojen pri duševnih ranah, te skrivamo sami pred seboj in drug pred drugim pogosto, predolgo, mnogi celo do smrti …

Kako dobro, da imamo poezijo, in kako blagoslovljeni smo kot narod, da imamo Srečka Kosovela, enega mojih najljubših mističnih pesnikov, bolj znanega po svoji avantgardni poeziji, meni pa najbližjega v pesmih o samoti, tišini, smrti … Za današnje slovo ti prepisujem njegovo čudovito pesem Ljudje z rano in komaj čakam na tvoje pismo, da bom spet zavalovala …

Ljudje z rano, / z rano na srcih, / jo skrivajo / z dlanjo, / ali glej: kot da je dlan / prosojna kot bel list / lilije / z rdečim utripom / srca, / kot da je rana / rana vsega sveta. / Skriti bi jo hotel, / pa jo vsakdo spozna.

Objem. Manca

Nagovori tišine: RobertDolinar piše Manci Košir 

2. novembra 2020

Draga Manca,    

hvala za tvoje pismo, ki me je našlo, ko sem že mislil, da sem dovolj zasut z delom. Vendar zgleda, da je že tako, da ko si človek misli, da ima preveč dela, je še vedno prostor, da sprejme še kaj. Branje pisma je pravzaprav prijetno delo. Pisanje tudi. Kot snovanje hiš. Kot delo na zemlji. Kot pogovor z ljudmi … 

Česa takega, kot doživljaš ti, ko praviš, da se dvigaš više in više k nebu, potem pa se smejiš dol nam in našim neumnostim, še nisem doživel. Morda sem včasih sanjal, kako letim nad pokrajino, s prvim svitom pa so se mi taki užitki vedno znova na daleč odmaknili. Toliko distance od sveta, kot je znaš imeti ti, toliko lebdenja in smejanja neumnostim drugih in sebe še zdaleč zdaleč nisem sposoben …  

Najbrž še nisem dovolj zrel … Mi poveš več o tvojih letenjih? 

Če res premislim, sem bil verjetno najbliže letenju kot otrok. Na otroštvo imam lepe spomine. Odraščal sem na robu vasi, pod hribom, mimo hiše pa je tekla reka. Naša hiša je bila vedno odprta. Večkrat so prišli mimo razni posebneži, ki jih nisem nikoli razumel, rad pa sem jih poslušal. Mama je en tak dober človek, da je vsakogar sprejela, vse je poslušala in z vsakomer se je znala pogovarjati, oče pa je bil bolj resen in bolj zatopljen v svoje delo. Četudi sta tudi onadva, kot vsi drugi starši, najbrž naredila kako vzgojno napako, pa sem prepričan o enem: do vseh svojih petih otrok sta bila vedno enaka. Učila sta nas, naj spoštujemo drug drugega in druge ljudi, pa naj bodo ti kakršni koli že, revni ali bogati, zdravniki ali cestarji, berači ali gospodje. Za to njuno šolo jima bom hvaležen za vedno.  

Starša sta nas učila tudi, naj tisto, kar dobimo, posredujemo naprej. Koliko se je to katerega izmed nas prijelo, ne vem, vem pa, da sedaj kot odrasli sami odgovarjamo za vse poteze, ki jih vlečemo. Včasih si mislim, da so starši kot nekakšna vrata, ki nam odpirajo prostore v to ali ono smer, vendar se kot odrasli ljudje na koncu vedno sami odločimo, kam bomo šli …  

Preden sem odšel na svojo pot, sem seveda hodil v šole in se igral, igral, igral. Pravzaprav sem se igral cele dneve. Potem sem šel v šolo, nerad sicer, in v šole sem hodil skoraj trideset let. Nekdo je rekel, da morajo tako dolgo hoditi v šolo samo tisti, ki so najbolj trde glave. Najbrž bo imel prav. Danes se na neki način še vedno učim. Tudi pri arhitekturi, ki jo delam in pri kateri se trudim, da bi bila igriva, kot so bila igriva leta mojega otroštva med gozdom in reko …   

Dve leti sem preživel v tišini in odmaknjenosti samostana, nakar sem odšel na študij filozofije v Padovo. Tam sem od vsega začetka pa do diplome vsak četrtek hodil v hospic za osebe, ki so obolele za aidsom. To je bila nekakšna šola prizemljevanja življenja. Še danes večkrat pomislim na moje bolnike. Nekaj jih je umrlo že takrat, danes ni več nikogar …  

Po koncu italijanskega obdobja sem se preselil pod severnoalbanske gore, kjer sem ponovno srečal popolnoma drug svet, ki je bil drugačen od vseh mojih prejšnjih svetov. Poučeval sem in risal, ko pa sem le imel kak prost dan, sem se najraje zapeljal visoko v gore, kjer so še živele skupnosti, ki so tja pribežale med preganjanjem v 15. stoletju. Dve uri z avtomobilom, tri ure s čolnom, potem nekaj ur peš. Ti zaselki in ti ljudje so me vedno pustili brez besed … 

Ravno ko sem okolje in ljudi takrat najbrž najrevnejše dežele v Evropi vzljubil, sem dobil možnost študija v Veliki Britaniji. Ker pa sem moje Albance še sveže nosil v srcu, sem se odhodu v London, vsaj notranje, nekaj tednov upiral, na koncu pa vseeno pristal v eni najdražjih sosesk v Evropi, v Wimbledon Villageu, ki leži v jugozahodnem delu mesta. Po enem tednu sem se počutil kot doma, s tem pa sem ugotovil, da se človek, celo jaz, po značaju, tako pravijo, upornik, na večjo komodnost zlahka privadi.

Iz Wimbledona sem se z vlakom dnevno vozil na univerzo, tam pa so bili moji sosedje Elizabeta Windsorska, Lucian Freud ter češnjev drevored na Brunswick Gardens. Slednji je bil najlepši spomladi, in med glavnimi odmori sem večkrat zbežal iz šole, da bi videl cvetoče češnje, preden se osujejo. Kraljice nisem nikoli videl, ostareli slikar pa je v jutrih, ko sem hitel proti viktorijanski palači univerze, odhajal na svoj prvi dnevni sprehod.  

V tem okolju sem tri leta bral knjige, pisal eseje in se učil staroarabskega jezika. Čeprav mi je življenje v metropoli postalo neznansko všeč, sem vedel, da se bom nekoč vrnil domov. Tako sem se nekaj let po vrnitvi v domovino preselil v poldrugo stoletje staro hišico, kjer živim sedaj. Ali pogrešam London, sprašuješ. Včasih ga res. Pogrešam njegov vrvež, pogrešam galerije in vse barve ljudi, ki v tem mestu iščejo svoje življenje. Vendar sem bolj, kot sedaj pogrešam London, prej, ko sem tam živel, pogrešal povezanost z zemljo. Danes živim v hribih, kjer ni veliko hiš, je pa veliko narave, travnikov in gozdov. Veliko je miru in od tu zajemam. Tako na London ne mislim pogosto … 

Glede Rima pa je tako: tam nisem nikoli živel, zato o tem mestu v resnici ne morem govoriti. Sicer sem ga v letih študija arhitekture, pa tudi pozneje, nekajkrat obiskal, vendar se mi je vselej zdel nekako oddaljen in preveč institucionalen. Zadnje leto, ko so me tja povabili zaradi nekega projekta, pa to starodavno mesto odkrivam v drugačni luči. Tako se sedaj tja vračam večkrat. Zaradi dela. Počasi odkrivam plasti tega mesta. Počasi se učim brati med plastmi dveh tisočletij. Počasi odrivam njegovo lepoto … 

Ker si me izzvala, sem naštel ta moja pretekla okolja. Njih vrednost vidim predvsem v tem, da so mi pomagala podirati predsodke. Čeprav se zavedam, da sem teh še vedno poln … 

Včasih pa se vprašam, ali obstajajo tudi ljudje brez predsodkov. Si morda ti, draga Manca, draga sestra, eden tistih ljudi?  

Robert