Nacionalne, nacionalistične emocije kot ekstremna zgodovinska dejstva

Zadnje čase se mi vedno pogosteje zdi, da nič več ne razumem. V trenutkih slabosti in negotovosti se sprašujem, ali je to moj, osebni problem ali družbeni. Sem se mentalno postaral? Ne morem več slediti novi družbenopolitični normalnosti in normam? Bi se moral prilagajati? Se oklepam vrednot in vzorcev, ki sem se jih navzel že davno? Ali pa z mano le ni nič narobe, ampak samo s stanjem duha v družbi?

Tako mi recimo ni jasno, zakaj je Borut Pahor zdaj na lepem — četudi ne nepričakovano — obveljal za izdajalca slovenskega naroda. Zakaj se mu mnogi, premnogi državljani tako vehementno odpovedujejo, češ, takega predsednika pa že nočem. On ni več predsednik vseh! Prodana duša! Slinar, slinar, slinar! Rehabilitator fašizma!

In vse to samo zato, ker je z italijanskim predsednikom z roko v roki — dobesedno — položil venec na zadnja počivališča in pomnike naših in njihovih žrtev?!

TIGR

Že v osnovni šoli so nas pri zgodovini