Zadnje čase se mi vedno pogosteje zdi, da nič več ne razumem. V trenutkih slabosti in negotovosti se sprašujem, ali je to moj, osebni problem ali družbeni. Sem se mentalno postaral? Ne morem več slediti novi družbenopolitični normalnosti in normam? Bi se moral prilagajati? Se oklepam vrednot in vzorcev, ki sem se jih navzel že davno? Ali pa z mano le ni nič narobe, ampak samo s stanjem duha v družbi?
Tako mi recimo ni jasno, zakaj je Borut Pahor zdaj na lepem — četudi ne nepričakovano — obveljal za izdajalca slovenskega naroda. Zakaj se mu mnogi, premnogi državljani tako vehementno odpovedujejo, češ, takega predsednika pa že nočem. On ni več predsednik vseh! Prodana duša! Slinar, slinar, slinar! Rehabilitator fašizma!
In vse to samo zato, ker je z italijanskim predsednikom z roko v roki — dobesedno — položil venec na zadnja počivališča in pomnike naših in njihovih žrtev?!

TIGR

Že v osnovni šoli so nas pri zgodovini učili — no, danes bi kdo rekel, da so nas indoktrinirali, nam prali mlade, ukaželjne glave — o predvojnih primorskih antifašistih. Čeprav so nekateri danes od nekod privlekli tezo, da je Partija hotela zamolčati ta del zgodovine in da se tega nismo smeli učiti.

Kateri predsednik je bil bolj pogumen?!

Če se je torej italijanski predsednik Matarella bil pripravljen prikloniti slovenskim žrtvam italijanskega fašizma, zakaj je torej problem, da se je bil tudi naš predsednik Pahor pripravljen prikloniti italijanskim žrtvam slovenskega komunizma? Kaj je s to vzajemnostjo narobe? Zakaj v tem ne vidite politične in nacionalne simetrije?
Pahor sam je pripomnil, da se mu zdi Matarellovo spravno dejanje bolj pogumno kot njegovo lastno. S tem je najbrž mislil, da bo njegov italijanski kolega deležen hujših ali številnejših kritik (nekaterih) svojih državljanov — pa najbrž ne samo neofašistov alla Casa Pound, ki so demonstrirali proti vrnitvi Narodnega doma Sloveniji — kot on sam s strani svojih. Res pa je tudi, da so bile slovenske, jugoslovanske izvensodne eksekucije bolj nedvoumno nesprejemljivo dejanje kot pa usmrtitev na sodišču obsojenih štirih revolucionarjev, ki so po tedanjih kriterijih veljali za teroriste, pa če so se borili za še tako pravičen cilj.
Tudi ne razumem izjave zgodovinarja Jožeta Pirjevca. Rekel je, da je Pahorjev pietetni hommage — scusi: omaggio — »mitske, zlagane verzije zgodovine«, da so (smo) v fojbe vrgli tudi Italijane samo zato, ker so bili Italijani, in ne samo fašiste, ki so bili slučajno Italijani, kar da bi bilo etnično čiščenje. Tega pa da mi seveda nismo delali.

Vedno se najdejo ekstremisti

Meni se pa zdi lepo, da sta se Matarella in Pahor prijela za roke pri spomeniku Bidovcu, Marušiču, Valenčiču in Milošu in šla potem še k tistemu jašku na F. Lepo, da sta kopirala Kohla in Mitterranda pri Verdunu.