Deset let ni dolga doba, pa vendar se lahko v tem času marsikaj spremeni. Spremembe se dogajajo postopoma in jih iz dneva v dan niti ne opazimo. Potem pa se nekega dne ozremo nazaj in ugotovimo, da živimo v nekem drugem svetu.
Ta fenomen je mogoče ponazoriti z znamenito premiersko prispodobo žabe, ki jo damo v lonec z mrzlo vodo in prižgemo štedilnik — in še preden se nesrečna krota zavé, je že kuhana.
Tako mi je te dni slučajno prišla v roke kolumna, ki sem jo napisal pred desetimi leti. Šlo je za predlog Borisa Pahorja, ki se je v nekem intervjuju obregnil ob besedilo Zdravljice. Konkretno ob to, da 5. člen Zakona o grbu, zastavi in himni kot uradno besedilo himne — péto, če je izvedba vokalna — predpisuje sedmo kitico Zdravljice. »Živé naj vsi narodi« pa to …

Iz konteksta iztrgani lirski subjekt

Takrat še rosno metuzalemskega pisatelja je zmotilo to, da je zakonodajalec iz narodnoprebudne napitnice Franceta Prešerna potegnil ravno to kitico, v kateri da se iz konteksta iztrgani lirski subjekt sploh ne predstavi oz. ne definira kot Slovenec — ampak se zavzema za nekakšen globalni, globalistični svetovni nazor miroljubne koeksistence in človekovih pravic.
Pahor bi si želel kaj bolj narodno oprijemljivega in eksplicitnega, konkretno drugo kitico: »Komú narpred veselo/zdravico, bratje! č’mò zapét’?/Bog našo nam deželo,/Bog žívi ves slovenski svet,/brate vse,/kar nas je/sinôv sloveče matere!«

Sedma in druga

Sedma kitica Zdravljice je seveda že tako zasidrana v zavest Slovencev, da si ne predstavljam, da bi šel kdorkoli za uradno besedilo državne himne uzakonjat drugo kitico. Niti vlada, ki rada bije kulturni boj. Niti ta vlada.
Sem pa pred desetimi leti dal Pahorju prav — in mu dam prav še danes. Teoretično prav.
Toda če se danes vprašamo, ali kaj bolj ločimo med »naravno in pozitivno« narodno zavestjo in nacionalizmom kot »ošabno samozavestjo« in »omalovaževanjem drugih«, je lahko odgovor samo negativen. Pahor je opozoril na zanimivo dilemo, o kateri se dolgo, predolgo nismo spraševali. Pa ne zato, ker bi nam Kardelj prepovedal, ampak zato, ker nam preprosto pač ni bilo mar. 
Odgovor je negativen zato, ker je »naravna in pozitivna« narodna zavest za njene eventualne ali potencialne nosilce še vedno nekaj, kar obstaja kvečjemu sámo po sebi ali sámo od sebe — ne da bi jo izrecno definirali in proklamirali —, medtem ko po drugi strani in po mnenju drugih, »ošabno samozavestnih« in »omalovažujočih« to ne samo da ni dovolj, ampak je celo škodljivo. Ker da spodkopava narodno substanco in pokopava slovenstvo.

Obvezen accessory

Deset let pozneje je evidentno, da je nacionalizem vsaj deklarativno v vzponu. Razen nekaj ilegalnih migrantov seveda še nobenega Neslovenca niso deportirali, toda nacionalizem je danes brez dvoma glasnejši.