Kulumne
#prehrana #hrana #potrošništvo
Načelni, če nas nič ne stane. Potrošništvo po slovensko. Kako dolgo še?
Logo 02.11.2019 / 19.52

Informacijski mrk. Nadzorniki ščitijo kršitelje, ne pa potrošnikov, in pazijo, da jim lastni spodrsljaji ne bi škodili.

Bučna juha z bučnimi semeni, bučnim oljem, kisla smetana.

Tako kot o varstvu okolja in demokraciji imamo Slovenci povsem svoje mnenje tudi o hrani. Pravimo, da nam veliko pomeni. Po medijskih objavah v zvezi s zdravo hrano smo povsem primerljivi z drugimi Evropejci, če jih že ne presegamo. Javnomnenjske raziskave kažejo visoko stopnjo ozaveščenosti o pomenu kakovosti hrane.
Vse skupaj pa se zalomi, ko je treba ta načelna prepričanja potrditi z dejanji.
Medtem ko naši sosedje Avstrijci in Hrvati svojo lojalnost do domače hrane izkazujejo tudi z nakupnimi navadami, je pri nas med enim in drugim precejšen razkorak. Načeloma smo za zdravo in domače — toda ko stojimo pred policami, ne gledamo na poreklo in druga zagotovila kakovosti, temveč se ravnamo predvsem glede na ceno.

Zgodba o praznih obljubah

Ne vemo točno, ali so za to krivi trgovci, ki so začeli iskati konkurenčnost v ceneni ponudbi namesto v racionalizaciji, ali pa so jim to narekovali kupci, ki so se jim trgovci pravzaprav samo prilagodili.
To načeloma ni skregano z ekonomskimi teorijami. Toda narobe je, če ceneno blago ponujaš pod gesli, ki jih kupci sicer radi slišijo, a si tega imena ne zasluži.
Kakorkoli že, v tej zgodbi o praznih obljubah so se ujeli eni in drugi. Trgovci zato, ker se počasi razkraja njihova nekoč veličastna avra. Prodajajo vedno cenejše blago, s katerim tudi vedno manj zaslužijo. Najhuje je pri mesu, mleku in drugih artiklih za dnevno potrošnjo.

Ni brezplačnega kosila

Ali komu še ni jasno, da na svetu ni brezplačnega kosila? Nizko ceno mora nekdo pokriti. Zato je prav ta naravnanost Slovencev, da za hrano zapravijo čim manj, pomembno gojišče afer, ki si jih v skupni evropski domovini vse pogosteje delimo. Postali smo destinacija za poceni robo. K nam nekritično prihaja blago mejne kakovosti, ki ga za spoznanje ceneje ponujajo mejno sprejemljivi dobavitelji. Takšni, ki so za dobička pripravljeni poseči po sumljivih proizvodnih praksah.
Bogatejše države so poskrbele, da se ribarjenje v kalnem na njihovih trgih ne izplača. Lažem hitro pridejo do dna in njihove avtorje tudi primerno kaznujejo. Pri nas se tega še nismo lotili. Zdrsnili smo med »manj zahtevne trge«, kjer sistem nadzora še ne deluje tako, da bi odločitev, kaj kupiti, prepustili potrošniku. Namesto potrošnika se odločita dobavitelj in trgovec.
In ta dva očitno nista vedno najbolj zanesljiva varuha potrošnikovega interesa, saj mu prevečkrat nekaj vsiljujeta. Nadzor se še vedno zapleta v formalistično razumevanje predpisov in iskanje dlake v jajcu.
To so pogoji za nastanek sivih con. Ne znamo preprečevati goljufive prodaje sadja ob cestah, gore »domačih«, grobo začinjenih in prekajenih mesnih izdelkov na tržnicah, izdelanih iz cenenega uvoženega mesa. Še vedno je normalno, da za prodano blago ne odvajaš davka.

Demokratično zorenje

Tako dojemamo tudi demokracijo. Ta je dobrodošla samo takrat, kadar ne odstopa preveč od našega prepričanja. Okoljske ukrepe izvajamo samo v primeru, če nas ne omejujejo preveč. Načeloma se zavzemamo za čistejše okolje, toda še vedno ne bi šli nikamor brez avtomobila ali ugasnili klimo ali šli v trgovino s svojo nakupovalno torbo. Smo načelni, vendar samo, če nas to nič ne stane. Kako dolgo še?
Čeprav radi k njim škilimo, se od Avstrijcev nismo prav nič naučili. Od tiste davne afere z antifrizom v vinu je avstrijska politika zelo dosledna. Kršitelje in prevarante strogo nadzira in jih tudi gladko pripre, dokler ne pride resnica na dan. V Sloveniji smo še daleč od tega. Daleč smo tudi še od koraka, da bi javnosti jasno povedali, katera blagovna znamka si je privoščila spodrsljaj in komu se morda celo večkrat zalomi. Tako bi se kupci znali obrniti in svoje zaupanje pokazali samo tistim, ki si ga res zaslužijo. V slovenskem informacijskem mrku pa se zdi, kot da nadzorniki ščitijo kršitelje in pazijo, da njihovi spodrsljaji ne bi škodili njihovemu poslovanju.
Če objavljamo vse možne sezname izplačil tem in onim, bi morali tudi imeti pravico vedeti, kdo so lahkomiselneži in/ali prevaranti, ki se poigravajo z našim zaupanjem. To ni razkrivanje osebnih podatkov ali poslovnih skrivnosti. To je proces zorenja demokratične družbe. Zavedanja, da ima dana beseda svojo težo.

NAROČI SE
#prehrana #hrana #potrošništvo
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke