Ogenj, ki je v ponedeljek opustošil pariško katedralo Notre-Dame, eno najprepoznavnejših gotskih mojstrovin, je dvignil na noge ves svet. Parižani in Francozi in turisti z vseh koncev sveta romajo do meje dovoljenega dostopa do katedrale. Tam skupaj sočustvujejo s stanjem znamenite dame in si delijo žalost. V družbi je teža žalosti na človeško enoto manjša.
Po prvem šoku so v Franciji začeli zbirati denar za obnovo. Zbiranje se je sprevrglo v izjemno uspešno nabirateljsko tekmo, v kateri eni bogataši z obljubljenimi prispevki prehitevajo druge, uspešna podjetja pa zagotavljajo »konkurenčnejšo« ponudbo od drugih.
To je super. Družba se zaveda, kakšno bogastvo ta cerkev predstavlja za zgodovino človeštva in kakšno miselno zatočišče je danes za ljudi — vernike in volilce. Pa tudi kupce.
V malo več kot enem samem dnevu se je z napovedmi bogatih družin in podjetij — ne pa še z dejanskimi nakazili — zbralo že okrog 800 milijonov evrov. Celo Apple je napovedal donacijo.

Fehtarjenje

Odziv je vreden globokega poklona. Za kulturno dediščino smo dolžni poskrbeti z vsem spoštovanjem. To potrjuje, da bi na svetu lahko hitro in učinkovito rešili tako rekoč vse težave, če bi se bogati le lahko poenotili glede prioritet.
Te dni je minilo že 18 let, odkar ves čas, brez premora, zavzeto in aktivno delujem v humanitarni organizaciji. Pomagamo ljudem. Lačnim, slepim, slabovidnim, bolnim, odrinjenim na socialni rob.
Enkrat na leto imamo velik dogodek, ki prinese največji znesek. Priprave nanj trajajo tri mesece. S tem dogodkom zberemo sredstva za večje, najnujnejše donacije, čez leto pa pripravimo še od tri do pet manjših dogodkov. Z vsemi temi sredstvi poskušamo pomagati ljudem, na katere je država pozabila. Mi smo njihovo zadnje upanje.
Za prostovoljce, ki za vse to podarijo ne svoj prosti čas, temveč tudi svoj denar, je to kar lep vložek. Pomnožite to z 18 leti. Koliko ur, idej, ljudi in odnosov smo podarili ljudem, ki jih niti ne poznamo. Nabiranje denarja za te »reveže« je eno samo fehtarjenje. Kot da bi prosili zase, se ponižujemo, moledujemo, obljubljamo neke vrste povračilo, ostajamo moralni dolžniki donatorjem.

Pohvalno, ampak …

Pohvalno je, da se je naša sicer precej razdrobljena globalna družba tako hitro poenotila ob Notre-Dame, ki bo s tisto milijardo dobila dober finančni temelj za začetek obnove.
A mi je hkrati neprijetno. Imam slabo vest. Svetovni bogataši in bogata podjetja so v 24 urah zbrali skoraj milijardo evrov za obnovo katedrale, ne angažirajo pa se za lačne. Ne prisluhnejo ljudem brez domov, brez šol, brez ciljev, brez ambicij. Ljudem v Sudanu, Jemnu, Mjanmaru in še marsikje.
Tomo Križnar se trudi že od nekdaj, da bi rešil še tistih nekaj še živečih pripadnikov plemena Nuba v Sudanu. Presrečen je, ko mu nekje uspelo dobiti nekakšen kompresor, da bodo lahko prišli do vode. Na Haitiju in v Portoriku ljudje še vedno nimajo domov in trpijo posledice uničujočega orkana. Da ne naštevam.

Kaj je bolj pomembno?

Nimamo pravice soditi, za kaj ljudje in podjetja namenjajo svoj legalno zasluženi denar. Lahko ga porabijo za karkoli. Toda težko se je znebiti misli, da so velike in uspešne korporacije samo prekanalizirale del svojega globalnega marketinškega proračuna. Sredstva za obnovo se jim bodo povrnila, ko bodo hvaležni obiskovalci katedrale kupovali njihove izdelke.
Ne obsojajte mojega preračunljivega razmišljanja. Raje preračunajte sami. Koliko izdelkov kozmetičnih, modnih ali tehnoloških velikanov bodo kupili Mjanmarci, Sudanci ter drugi revni in pozabljeni? Primerjajte njihovo kupno moč s kupno močjo tistih, ki prihajajo na počitnice v Pariz.
Globalno smo sposobni žalovati za otipljivimi, zamenljivimi, obnovljivimi strukturami človeških rok. Po drugi strani pa še naprej uničujemo življenja ljudi, živali, rastlin. Življenja, ki jih ne moremo nikoli več nadomestiti. Nikoli!
Zgorela je cerkev. Na drugem koncu sveta je izumrla vas. Kaj je bolj pomembno?