Na Zahodu nič novega: Wir fahren, fahren, fahren auf der Autobahn

Klic, da mi je umrl oče, je prišel na sončno januarsko nedeljo dopoldne pred skoraj trinajstimi leti. Sedel sem v avto in se odpeljal proti Sloveniji. Od Strasbourga do Ljubljane je malo manj kot osemsto kilometrov, ki jih ponavadi preživim v veselem pričakovanju počitnic in srečanja z najbližjimi. Tokrat ni bilo tako. Vsakdo med nami je slej ko prej soočen z izgubo nekoga, ki ga ima rad, a neekskluzivnost in neizogibnost v ničemer ne zmanjšata bolečine.

Žalost in vožnja nista dobra kombinacija. To se je pokazalo že po nekaj kilometrih, ko sem zapeljal čez Ren v nemški Kehl. Tam sem nekaj tednov prej zadnjič videl očeta, ko je stopal na vlak, s katerim sta se z mamo vračala v Ljubljano. Zadnja slika, v svojem trademark pomečkanem plašču, kako mi maha na vratih vagona. Samo s prstki, kot britanska kraljica. Nasvidenje, mi je zaklical. Zdel se mi je utrujen. Nasvidenje. In vlak je odpeljal.

Na križišču pred postajo sem prvič skoraj zapeljal v