Kolumne

Na Zahodu nič novega: Wir fahren, fahren, fahren auf der Autobahn

27.11.2019 / 06:05 Komentiraj
Evropa brez zidov. Evropa brez meja. Vožnja k mojemu očetu in fantu iz Sirije, ki je umrl od izčrpanosti in podhladitve.

Klic, da mi je umrl oče, je prišel na sončno januarsko nedeljo dopoldne pred skoraj trinajstimi leti. Sedel sem v avto in se odpeljal proti Sloveniji. Od Strasbourga do Ljubljane je malo manj kot osemsto kilometrov, ki jih ponavadi preživim v veselem pričakovanju počitnic in srečanja z najbližjimi. Tokrat ni bilo tako. Vsakdo med nami je slej ko prej soočen z izgubo nekoga, ki ga ima rad, a neekskluzivnost in neizogibnost v ničemer ne zmanjšata bolečine.

Žalost in vožnja nista dobra kombinacija. To se je pokazalo že po nekaj kilometrih, ko sem zapeljal čez Ren v nemški Kehl. Tam sem nekaj tednov prej zadnjič videl očeta, ko je stopal na vlak, s katerim sta se z mamo vračala v Ljubljano. Zadnja slika, v svojem trademark pomečkanem plašču, kako mi maha na vratih vagona. Samo s prstki, kot britanska kraljica. Nasvidenje, mi je zaklical. Zdel se mi je utrujen. Nasvidenje. In vlak je odpeljal.

Na križišču pred postajo sem prvič skoraj zapeljal v

»Moj oče je bil star skoraj petinsedemdeset let, ko ga je poti v Dražgoše obšla slabost. V prijateljevem avtu je sklonil glavo in zaprl oči. Vija, vaja, ven.«
NAROČI SE PRIJAVI SE

Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino. NAROČI SE