Klic, da mi je umrl oče, je prišel na sončno januarsko nedeljo dopoldne pred skoraj trinajstimi leti. Sedel sem v avto in se odpeljal proti Sloveniji. Od Strasbourga do Ljubljane je malo manj kot osemsto kilometrov, ki jih ponavadi preživim v veselem pričakovanju počitnic in srečanja z najbližjimi. Tokrat ni bilo tako. Vsakdo med nami je slej ko prej soočen z izgubo nekoga, ki ga ima rad, a neekskluzivnost in neizogibnost v ničemer ne zmanjšata bolečine.
Žalost in vožnja nista dobra kombinacija. To se je pokazalo že po nekaj kilometrih, ko sem zapeljal čez Ren v nemški Kehl. Tam sem nekaj tednov prej zadnjič videl očeta, ko je stopal na vlak, s katerim sta se z mamo vračala v Ljubljano. Zadnja slika, v svojem trademark pomečkanem plašču, kako mi maha na vratih vagona. Samo s prstki, kot britanska kraljica. Nasvidenje, mi je zaklical. Zdel se mi je utrujen. Nasvidenje. In vlak je odpeljal.
Na križišču pred postajo sem prvič skoraj zapeljal v avto, ki se je ustavil pred menoj. K sreči je bila nedelja, lepo vreme in promet brez tovornjakov. Če je že treba na pot, idealni pogoji za vožnjo v stanju čustvene prizadetosti. Osem ur za razmišljanje, spomine in žalovanje.

GPS

Ne vem, kje v Nemčiji živita Sirca, ki sta prve dni novembra prejela obupani klic svojega dvajsetletnega brata, naj ga prideta rešit v Slovenijo. Je pa možno, da sta dober del poti prevozila po istih avtocestah, po katerih sem tisto nedeljo pred trinajstimi leti proti Sloveniji vozil tudi sam. Le da je zanju bil četrtek, ne vikend, in da se jima je za razliko od mene obupano mudilo. Med tednom so nemške avtoceste prepolne avtomobilov in tovornjakov.
Predstavljajte si, da vam GPS neprestano sporoča, da vas v reševanju vašega najbližjega čaka nov zastoj. »Ali sprejmete obvoz?« vas sprašuje mehanični glas. »Trideset kilometrov dlje, pet minut hitreje.« Nekaj minut dodatnega upanja v grozljivi bitki s časom.
Koliko moči mu je še ostalo? Samemu, izčrpanemu, podhlajenemu v slovenski hosti?

Snotty ageist

Prve resne pasti na poti v Slovenijo se začnejo po manj kot sto kilometrih, pri Pforzheimu. Tam se šestpasovnica naglo zoži in dramatično spusti v ozko dolino reke Enz. Pforzheim je znan po tem, da je ob koncu druge vojne spominjal na današnjo Sirijo, saj so ga zaradi Wehrmachtovih tovarn streliva zavezniki zbombardirali do tal. In po tem, da je bil tam rojen moj prijatelj Super Mario Kraljević. Vsak oblak ima srebrn krancelj, pravijo Angleži.
V bližini Stuttgarta, po uri in pol vožnje, pokličem svojega šefa, takratnega generalnega sekretarja Sveta Evrope, Terryja Davisa. Sporočim mu, da me nekaj dni ne bo v službo. Kot vsako nedeljo ga moj klic najde v pisarni, kjer se naliva z espresom, ki mu ga žena doma ne dovoli zaradi visokega pritiska.
Terry je zanimiva osebnost. Kot mnogi starejši britanski laburisti zagrizeno navija za brexit. Zaradi tega si ob njegovem vsakoletnem obisku v Strasbourgu tradicionalno skočiva v lase. Nazadnje ko sva se srečala, sem mu rekel, da je njemu lahko podpirati brexit, ker mu ne bo treba dolgo trpeti posledic. Terry me je ozmerjal s smrkavim starcemrznežem. Snotty ageist!

Prisrčen star prdec

Pred dnevi sem, kot vsako leto, dobil njegovo čestitko za rojstni dan. Prisrčen star prdec je. Predvsem pa — kljub nekaterim političnim zablodam — človek. Kot buldog namrgoden Anglež, ki sem mu pisal govore, v katerih ni smelo biti preveč emocij, ker je dobil cmok v grlu in ni mogel nadaljevati. Vikendov v pisarni ni preživljal samo zaradi prepovedanega kofeina, ampak predvsem zato, da je pedantno pregledoval goro papirjev, ki jih je med tednom proizvedla birokratska mašinerija. Nekoč sem pristopil k njemu, pogledal na papir in videl, da pregleduje rezultate razpisa za tajnico v naši pisarni v avstrijskem Gradcu. »Misliš, da predsednik Evropske komisije ob nedeljah tudi sedi v Berlaymontu in pregleduje pogodbe za vsako tajnico, ki dela za EU?« sem ga vprašal z arogantno posmehljivostjo uradniškega povzpetnika.

Ta jebeni nacistični klanec

Do Münchna je potem avtocesta večji del prenovljena. Ostal je samo še kratek, ozek in izjemno strm odsek pri Mühlhausnu, ki so ga baje izgradili še v času Tretjega rajha. Hitler — kot radi rečejo nekateri med nami — ga je glede marsičesa fino sekal, ampak za avtoceste je bil pa pravi car.
A ko se v tisti breg zabije pol Evrope na kolesih, ne vzdrži niti firerjev čut za infrastrukturo. Kot bi mignil, ti gre cela ura.
Upam, da sta šla sirska brata po drugi poti, a nekako čutim, da sta obstala prav tam. Čisto mogoče je, da je njun brat izgubil bitko za življenje zaradi notranjskega mraza, naše indiferentnosti in tega jebenega nacističnega klanca.
Ko prideš na vrh, je tabla z nadmorsko višino in napisom, da si prispel na evropsko razvodje. Reke na eni strani tečejo v Sredozemlje, na drugi pa v Baltsko in Severno morje. Donava, ki izvira tu blizu, se po skoraj tri tisoč kilometrih izteče celo v Črno morje. Kaj za boga počne ena švabska reka v Črnem morju? Zakaj ne ostane tam, kjer izvira?
Z rekami je hudič. Voda vzbuja strah, lahko nas tudi ogroža. Zaradi vode se pobijamo med sabo. Zaradi vode bežimo. Pa poplavlja. V njej se lahko utopiš. Recimo v Kolpi. Vodo lahko usmerjamo, a je ne moremo ustaviti. Voda nas hrani. Voda nas povezuje in nam daje življenje. Voda je življenje.

Vija, vaja, ven

Potem je do karavanškega predore bolj ali manj ravna črta. Če preživiš München, ki je približno na pol poti med Strasbourgom in Ljubljano. V Münchnu se je zgodilo že marsikaj, ne samo cestni zastoji.
V Avstrijo je zaradi nočnih omejitev hitrosti pametno priti dovolj zgodaj. Predstavljate si, da gre za življenje in smrt, vi pa ne morete voziti hitreje kot sto. Meni se k sreči ni mudilo. Moj oče je bil že mrtev.
Bil je star skoraj petinsedemdeset let, ko ga je poti v Dražgoše obšla slabost. V prijateljevem avtu je sklonil glavo in zaprl oči. Vija, vaja, ven.
Tisti mladenič iz Sirije je bil star dvajset let. Kot danes moj starejši sin. Umrl je od podhladitve in izčrpanosti. Čakajoč na brata. Upajoč, da te preklete avtoceste v tej prekleti obljubljeni deželi niso tako dolge in zabasane, kot so.
Moj oče je že umrl, tisti fant je umiral. Jaz sem že žaloval, njegova brata sta še upala. Ampak zaman.

V nekaterih Slovencih umirajo ljudje

Razmišljam, kaj o ljudeh, ki v naših rekah, na naših žicah in v naših gozdovih prestajajo nečloveške preizkušnje, pišejo in govorijo nekateri moji sonarodnjaki. »Pozor, Kolpa je onesnažena.« — »Eden manj.« — »Metek v čelo, bo že bog prepoznal svoje.«
V gozdu pri Ilirski Bistrici je tistega četrtka umrl človek. V nekaterih Slovencih umirajo ljudje.
V dneh, ko se je to dogajalo, je predsednik vlade obiskal obmejne kraje in se z lokalnim prebivalstvom pogovarjal o tegobah in težavah, ki jih povzročajo migranti z neregularnimi prestopi meje. Predsednik države pa je v Berlinu govoril o vrednotah. O zidovih, ki da jih ni več, in o Evropi brez meja.
Fanta, ki je umrl od izčrpanosti in podhladitve na eni od teh meja, nista omenjala. Pa bi ga lahko in morala.
Lepo je skrbeti za ljudi in za vrednote. Ni pa dovolj, če ob tem pozabiš na človeka.