Po dveh mesecih strahu — pa tudi panike — je napočil čas skepse in razlag, teorij zarote, vzrokov pandemije, spraševanja, kako smo v tem času živeli in zakaj smo tako moali živeti. In o vsem em razpravljamo v kontekstu domačega političnega dogajanja.
Toda pomembnejše je dvoje: prvič, pandemija je globalna kriza, zato bi se nanjo morali odzvati nadnacionalno, in drugič, obdobje, ki prihaja, lahko prinese res črne scenarije. Tudi to je nadnacionalni problem. Presenetljivo je, da smo naš spekter informacij omejili samo na politično-ideološki boj med strankami pri nas doma, pri tem pa smo pozabili, da ne vzroki in ne rešitve niso samo stvar našega okolja.
Življenje v Evropi, ki očitno ni pripravljena na izzive, skupne vsem državam, bi nas moralo zelo skrbeti. EU je slabo prestala test usklajenega delovanja. Na pandemijo ni bila pripravljena. Države so se reševale same, kot so vedele in znale. Pa četudi je pravica do zdravja in življenja pravica vsakega posameznika na tem planetu.
Nekaj samoumevnega
Evropska unija se je Italiji sicer opravičila, da ji ni priskočila na pomoč, a takšna gesta je samo pomilovanja vredna. Države so bile v tej krizi sovražnice, ne zaveznice. Tekmovale so za zaščitna sredstva, še več, celo »kradle« so si zaščitno opremo. Šele ko se je italijanski scenarij dotaknil tudi drugih držav, so dojele, da živimo v skupnem prostoru.
Nekateri v EU živijo v državah, kjer si ne upajo zboleti, če ne plačujejo blaznih dodatkov za zdravstvene storitve. Mi pa v državi, ki vsem ponuja osnovno raven zdravstvenih storitev. To nam marsikatera država zavida, nam pa je to nekaj samoumevnega.
Državljani planeta
Evropska unija je samo nemo opazovala, kako se vsaka država na svoj način sooča s krizo. Kot da nismo vsi državljani iste politične entitete. Zdaj sledi popravni izpit. Kriza, ki jo lahko pričakujemo, ne bo samo kriza na ravni držav. Pa vendar bodo spet države tiste — bogate in revne —, ki bodo morale same zavihati rokave za njeno reševanje.
Že dolgo smo državljani globalnega prostora. Nacionalni politični parketi so precej minornega pomena za reševanje izzivov sveta. Tudi zato je danes ključno usmeriti pozornost k tistemu, kar nam lahko pomaga premagati izzive. Globalni svet ne prenese zapiranja meja. Zlasti mladi so danes državljani planeta — in rušenje na enem koncu ga bo zaznamovalo na drugem. Če poči na enem delu Evrope, bodo razpoke tudi na drugem.
Lažje je videti preprosto sliko polariziranega nacionalnega političnega prostora. Toda to je samo pesek v oči. Ker nočemo videti realnosti, ki prihaja. Ker raje debatiramo o političnih igricah na domačem političnem parketu. Kot orkester na Titaniku, ki je igral naprej, ko se je ladja že potapljala.