Da bolj levi levičarji razbijajo manj leve levičarje — ne zavedajoč se posledic svojega ravnanja —, je vendar ena od najveljavnejših definicij bolj levih levičarjev! (Slovenskih, seveda.) Primerov je dovolj. Kučanova reiterirana, levo sredino razbijajoča podpora Nataši Pirc Musar je v tem smislu še tem bolj značilna, ker je dotična kandidatka v bistvu lažna levičarka. Pa saj ni edina. Veliko levičarjev je lažnih, če ne celo večina. Tako kot so na drugi strani vsi desničarji pravi desničarji.
Zato je za to izjavo treba Golobu samo čestitati.
Tekmovanje v kritiziranju
To problematiko izpostavljam zato, ker je ta premierova self-evidentna opazka zaznamovala skoraj pol ure sinočnjega soočenja na Televiziji Slovenija.
In pri tem ni čudno, da se je z njo edini strinjal prav Golobov kandidat. Ne! Bolj čudno je bilo, da je glavnina preostalih kandidatov kar tekmovala v kritiziranju aktualnega premiera. NPM: “Govoriti o avtoritarnosti je deplasirano.” — JCK: “Maske so padle. Eno enoumje smo že imeli.” — Logar: “Izjava je v osnovi nedemokratična. To pomeni, da če bo po našem, bo vse v redu. Če ne bo po našem, pa dobimo avtoritarce.” — Kordiš: “Gre za prepucavanje predsednikov in aktualnega premiera.”
Brglez sam je to nelagodje kar dobro zvozil, saj je pokazal dovolj predsedniške diplomacije s tem, da Golobove izjave same ni hotel izrecno komentirati, se mu je pa zanjo zahvalil.
Nedeljske volitve bodo izmerile ratinge ne samo kandidatom in njihovim (ali njim blizkim) strankam, ampak tudi stricem iz ozadja. Recimo Kučanu. Kmalu bomo videli, ali njegov glas še vedno kaj šteje. Morebitni neuspeh NPM bi bil tudi Kučanov poraz.
Tik pred soočenjem pa sem opazil tudi podporni video zanjo od … — take a wild guess! — tete background vokalistke Helene Blagne. Moj bog!
Kučanova reiterirana, levo sredino razbijajoča podpora Nataši Pirc Musar je še bolj nenavadna zato, ker je dotična kandidatka v bistvu lažna levičarka. Pa saj ni edina. Veliko levičarjev je lažnih, če ne celo večina. Tako kot so na drugi strani vsi desničarji pravi desničarji.
Hvala, Miha!
No, Rosvita Pesek je dovolj suvereno in pošteno vodila soočenje, čeprav ni mogla skriti — niti se ni trudila — svoje averzije do Kordiša. A kaj bi to. Jaz sem se ga v teh nekaj soočenjih tudi že malo naveličal. Na vsak način je super, da je šel kandidirat in s svojim neizprosnim radikalizmom opozoril na marsikaj, na kar v povprečni kampanji — kakršna je ta nedvomno bila — kandidati niti ne pomislijo, volilci pa ja. Saj je lepo od njega, da se zavzema za delavce in za tako ali drugače prikrajšane, ampak malo že teži s to svojo neoprijemljivo in retorično solidarnostjo.
Dobra stran soočenja
Dobra stran Rosvitinega soočenja je bila za razliko od drugih tabloidno provokativnih in nahujskanih nakladanj v tem, da se je voditeljica držala tém, ki so za pretendente zares relevantne, ne pa izven njihovih pristojnosti — kot recimo vprašanje pomilostitev, predsedniškega veta, rezidence, sprave, protokola itd.
Tudi pridružitev soprog in soprogov kandidatov in kandidatk je bila zelo posrečena. Vsi niso naredili najboljšega vtisa, vendar je oddajo to gotovo poživilo in počlovečilo.
To soočenje bi moralo biti zadnje. Ne vidim pametnega razloga — razen usklajevanja z njihovo programsko shemo, ki pa je itak konfuzna —, zakaj ga TVS ni dala na spored v petek, tik pred volilnim molkom. To soočenje sámo in samopredstavitve kandidatov na TVS bi morale biti pika na i. Ne pa da bomo jutri gledali na Pop TV še Slaka in šli spat kot živčne razvaline.
Opomba:
Tekst je bil prvotno objavljen na spletni strani Večera v četrtek, 20. oktobra 2022, skupaj s tekstom Igorja Ž. Žagarja na isto temo v okviru rubrike Porota urednika Blaža Petkoviča, pod naslovom Zadnje soočenje: V znamenju sesuvanja Goloba in averzije do Kordiša, pa največje retorično razočaranje?. Verzija na Fokuspokusu je razširjena in editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom.